VSK sodba Cpg 113/2010

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr.št. Ig 1 z dne 11.5.2007 vzdržalo deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.437.840,00 SIT od 2.12.2006 do 31.12.2006, od 1.1.2007 do plačila pa od zneska 6.000,00 EUR in 214,00 EUR izvršilnih stroškov; v presežku razveljavilo sklep o izvršbi in postopek ustavilo, zahtevek tožeče stranke pa zavrnilo; toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh plačati tožeči stranki 852,52 EUR nadaljnjih stroškov spora, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti do plačila.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne. Opozarja, da je bilo prvo sporno vprašanje med strankama količina s strani tožeče stranke dobavljenega lesa in je sodišče z izvedenimi dokazi ugotovilo, da je resnična trditev tožene stranke o tem, da je bilo dobavljene le 120 m3 smrekove hlodovine, ne pa 148,86 m3, kot je trdila tožeča stranka. Torej glede tega vprašanja tožeča stranka ni govorila resnice, vendar pa tega sodišče ne omenja kot elementa, ki bi vplival na verodostojnost ostalih navedb tožeče stranke in na verodostojnost izpovedi direktorja tožeče stranke G. M.. To daje tožencu slutiti, da je bilo sodišče pristransko v korist tožeče stranke. Nadalje se je po nepotrebnem spuščalo v obravnavanje celotnega poslovanja med strankama. Če sodišče ne bi bilo pristransko v korist tožeče stranke in če bi obravnavalo izvedene dokaze v skladu z 8. čl. ZPP, potem bi s pazljivim branjem računov št. 1, 2 in 3 ugotovilo, da je v njih tožena stranka zaračunala tožeči stranki samo delo. To izrecno piše v računih št. 2 in 3, kjer je tudi zapisano „“DDV ni obračunan na podlagi prvega odst. 31. čl. Zakona o davku na dodano vrednost“. Na podlagi pazljivega branja teh računov in izpovedi direktorja tožene stranke bi moralo sodišče s 100% zanesljivostjo ugotoviti, da je tožena stranka v navedenih računih zaračunala samo delo. Torej je neresnična trditev sodišča, da je tožena stranka v računu št. 1 zaračunala tudi blago in ne samo delo. Pri obravnavanju teh računov bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da jih je pisala M. K., ki je bila predstavnica in pooblaščenka tožeče stranke v Sloveniji. Da je bilo sodišče izrazito pristransko v korist tožeče stranke se vidi tudi iz njegovih trditev, da je tožena stranka na začetku postopka najprej sploh zanikala poslovni odnos s tožečo stranko, nato pa tega omejila zgolj na račune št. 1, 2, 3, nakar da se je izkazalo, da je bil obseg medsebojnega poslovanja večji. To ne drži, saj je v ugovoru tožena stranka izrecno priznala, da je sodelovala s tožečo stranko in je navedla, da so poravnane vse medsebojne terjatve. V zvezi z računom tožeče stranke št. 4 pa je tožena stranka navedla, da za njegovo izstavitev ni bilo nobene podlage. Temeljna trditev tožene stranke je bila, da je za tožečo stranko izdelovala palete iz svojega lesa, da pa se je enkrat zgodilo tudi to, da je izdelala palete iz lesa tožeče stranke, ki je bil skladiščen v V.. Da so te trditve resnične, se vidi iz dejstva, da je Z.U., ki je ta les pripeljal iz skladišča tožeče stranke v V., račun za prevoz izstavil tožeči, ne pa toženi stranki. Neutemeljena je bila zahteva tožeče stranke, da ji tožena dostavi dobavnice in prevozne liste za račune št. 1, 2 in 3, saj se navedeni računi nanašajo samo na storitev, ne pa tudi na blago. Ni pomembno dejstvo, kdaj je tožena stranka račun tožeče stranke prejela, direktor tožene stranke ga je zavrgel, ker ni bilo podlage za njegovo izstavitev. Sodišče je v zvezi s tem priznalo, da je to dejstvo za izid pravde nepomembno, a ga je vseeno izpostavilo, ker je zaradi svoje pristranskosti želelo ustvariti podlago za trditev, da se direktorju tožene stranke ne more verjeti. V nadaljevanju opozarja na zmotno sklepanje sodišča v zvezi z računom št. 5, za katerega tudi najprej trdi, da je v njem zaračunano samo delo, zatem pa trdi, da je zaračunano tudi blago, kar pa ne drži. Neresnične so tudi ugotovitve sodišča v zvezi z DDV. Ta se ni obračunaval tako na storitev kot na blago, če je storitev bila opravljena oz. blago dobavljeno za osebo v tujini. Opozarja na pripravljalni spis tožeče stranke z dne 18.8.2009, kjer je izrecno izjavila, da je plačala vse račune, ki jih je tožena stranka izstavila od avgusta 2006 do januarja 2007, med drugim tudi račune št. 1, 2 in 3, ker je palete prejela.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi po rač.št. 4 z dne 1.12.2006 vtožuje plačilo blaga (smrekove hlodovine), ki ga je dobavila toženi stranki. Slednja je priznavala, da je hlodovino prejela (ne sicer v količini 148,86 m3, ki jo je uveljavljala tožeča stranka, ampak v količini 120 m3), je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo toženi stranki dejansko dobavljeno 120 m3 hlodovine, tožeča stranka pa je toženi stranki zanjo omogočila odlog plačila za toliko časa, da bi si tožena stranka finančno opomogla.

Ker pa je tožena stranka trdila, da je iz prejete hlodovine izdelala tožeči stranki palete in ji z računi št. 1, 2 in 3 (ki jih je tožeča stranka plačala) zato zaračunala le storitev izdelave palet, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme za trditve, da je z navedenimi računi dejansko tožeči stranki zaračunala zgolj storitev izdelave palet (212. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Po mnenju pritožbenega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem spuščalo v obravnavanje celotnega poslovanja med pravdnima strankama, ko po drugi strani sama tožena stranka v pritožbi trdi, da sta sicer stranki poslovali tako, da je tožena stranka izdelovala za tožečo stranko palete in druge lesne izdelke iz svojega lesa in da se je le enkrat zgodilo, da je izdelala palete iz lesa tožeče stranke in iz tega (enkratnega) razmerja po njenih trditvah izvirajo njeni računi št. 1, 2 in 3. Torej je razmejitev tega spornega razmerja od siceršnjega poslovanja terjala od sodišča prve stopnje obravnavo celotnega poslovanja med pravdnima strankama. Ključni dokaz, ki ga je v navedeni smeri ponudila tožena stranka so bili sami računi št. 1, 2 in 3 oziroma iz njih izvirajoča vsebina. Te račune je sodišče prve stopnje obravnavalo skupaj s preostalimi računi iz medsebojnega poslovanja pravdnih strank. Pri tem je ugotovilo, da iz vsebine samih računov ni mogoče jasno razmejiti računov, s katerimi je tožena stranka zaračunavala (le) storitve od onih, s katerimi je poleg storitev zaračunala tudi blago, predvsem pa ni moglo zaključiti, da je tožena stranka s spornimi računi št. 1, 2 in 3 zaračunala le storitve. Tega ni moglo razbrati že iz zneskov na računih, kot je sicer navajala tožena stranka, ki je trdila, da se že iz računov vidi, da so cene drugačne, če so palete izdelane iz lesa, ki je njena last. Njena nadaljnja trditev v postopku na prvi stopnji je tudi bila, da se iz računov vidi, da gre za dobavo točno določenega materiala, s tem da je material specificiran, dobavnice pa računom niso priložene le v tistih primerih, ko je bila zaračunana le storitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da specifikacija v računih očitno ni ustrezala dejanskemu stanju; tako so bile z rač.št. 6 zaračunane tako storitve kot tudi blago, a dobavnica ni bila priložena; z rač.št. 5 je zaračunana le storitev, čeprav je tožena stranka trdila, da je le pri spornih treh računih šlo za storitve, v vseh ostalih pa tudi za blago (v zvezi s tem računom ima pritožba prav, ko opozarja, da si je sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje, ko po eni strani ugotavlja, da je bila zaračunana le storitev, zatem pa, da je šlo tudi za dobavo blaga, vendar pa je neskladje ugotovilo tudi pri rač.št. 6). Tudi eden od treh spornih računov (št. 1) vsebuje specifikacijo „storitve in blago“ in torej ne potrjuje navedb tožene stranke, da je šlo le za storitve. V zvezi s tem računom tožena stranka sedaj v pritožbi obširneje navaja in analizira, kaj v njem piše in kaj zapis pomeni, vendar pa so vse, kar zatrjuje poleg tega, da so v njem zaračunane storitve, glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP, nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati.

Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka dobavila toženi stranki hlodovino, katere plačilo uveljavlja v tej pravdi, po drugi strani pa tožena stranka ni dokazala, da je z računi št. 1, 2 in 3 zaračunala le storitve izdelave palet, tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami: da je tožeča stranka podala neverodostojne navedbe, ker je zatrjevala, da je toženi stranki dobavila 148,86 m3 lesa, dejansko pa je šlo za 120 m3; da je račune tožene stranke pisala M.K., ki je bila predstavnica tožeče stranke (tožena stranka ne navede, kaj bi iz tega razloga bilo s spornimi računi narobe); da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka sprva zanikala obstoj poslovnega razmerja s tožečo stranko; da ni upoštevano dejstvo, da je prevoznik Z.U. prevoz lesa iz V. k toženi stranki zaračunal tožeči stranki, ne pa toženi; da je dejstvo, kdaj je tožena stranka prejela račun tožeče stranke pomembno le glede vprašanja začetka teka obresti.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.