VSM I Cp 72/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločalo o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, ki je bila vložena dne 10. 9. 2008. Odločilo je, da je tožena stranka (v nadaljevanju leasingodajalec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju leasingojemalec) vrniti znesek 18.678,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2008 dalje do plačila. V obrestnem delu za čas od 31. 8. 2006 do 9. 9. 2008 je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

2Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Najprej opozarja na okoliščino, da v obravnavani zadevi ni dopustna nasprotna tožba, saj zanjo niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz tega razloga za obravnavanje zahtevka ni podana sodna pristojnost slovenskih sodišč (toženka je namreč pravna oseba s sedežem v tujini) oziroma je za sojenje pristojno kvečjemu sodišče v Ljubljani, kot je bilo izrecno dogovorjeno med strankama z izvensodno poravnavo. Nadalje zanika obstoj posameznih predpostavk neupravičene pridobitve, ki predstavlja (domneven) pravni temelj tožbenega zahtevka. Meni, da sama z ničemer ni obogatena, saj spornega zneska, ki bi ga naj plačala tožeča stranka, sama nikoli ni prejela. Hkrati zanika, da bi bila karkoli prejela na podlagi naknadno odpadle pravne podlage. Tožnik je namreč sporni znesek plačal na temelju izvensodne poravnave, pri čemer slednja ni bila nikoli razveljavljena ali izpodbijana.

3Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je ponovila že v postopku pred sodiščem prve stopnje izražena stališča in se zavzela za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v pričujoči obrazložitvi zapovrstjo obravnava posamezne ugovorne navedbe tožene stranke, kot izhajajo iz njene pritožbe: 1. vprašanje dopustnosti nasprotne tožbe, 2. obstoj slovenske jurisdikcije in krajevne pristojnosti sodišča prve stopnje in 3. obstoj predpostavk neupravičene pridobitve.

(Ne)dopustnost nasprotne tožbe

6Pregled sodnega spisa pokaže, da je v obravnavanem sporu med pravdnima strankama na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, ki sta jo stranki sklenili 14. 1. 1994, najprej leasingodajalec od leasingojemalca terjal plačilo 16.692,22 EUR (tožbeni zahtevek iz osnovne tožbe z dne 26. 10. 1995). Sodišče prve stopnje je tovrstnemu zahtevku v celoti ugodilo, njegova odločitev je bila 11. 4. 2006 potrjena tudi s strani pritožbenega sodišča. Leasingodajalec je na podlagi pravnomočne sodbe sprožil izvršilni postopek, ki je bil naknadno ustavljen, saj je leasingojemalec na podlagi izvensodne poravnave z dne 31. 7. 2006 leasingodajalcu plačal dogovorjeni znesek. Sledila je odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je ugodilo leasingojemalčevi zahtevi za revizijo in 9. 7. 2008 razveljavilo obe odločitvi nižjestopenjskih sodišč ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zahtevek leasingodajalca v celoti zavrnilo. Ta odločitev je bila potrjena s strani instančnega sodišča in je pravnomočna.

7Leasingojemalec je takoj po revizijski odločitvi - dne 10. 9. 2008 zoper leasingodajalca vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval vračilo denarnega zneska, ki ga je dne 31. 7. 2006 plačal leasingodajalcu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru nasprotna tožba ni dopustna (čeprav iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja pritožba). Zahtevek iz osnovne tožbe (ta glasi na plačilo spornega zneska) in zahtevek iz nasprotne tožbe (ta glasi na vračilo istega zneska) sta vsebinsko soodvisna na tak način, da se medsebojno izključujeta. Drugače povedano, tožbeni zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe sta vodnosu medsebojne litispendence: če sodišče odloči o zahtevku iz osnovne tožbe, s tem nujno odloči tudi o zahtevku iz nasprotne tožbe .(1) Navedeno pa ne pomeni, da lahko v takšni procesni situaciji sodišče nasprotno tožbo kot nedopustno zavrže. V tem primeru je treba šteti, da je bila vložena samostojna tožba, o kateri mora sodišče - tako v formalnem (vprašanje pristojnosti, pravočasnosti, popolnosti itd.) kot tudi materialnem pogledu (vprašanje vsebinske utemeljenosti) - sprejeti ustrezne odločitve.(2)

8V luči navedenega pritožbeno sodišče v nadaljevanju na novo presoja ugovor pristojnosti sodišča prve stopnje za obravnavanje zahtevka iz nasprotne tožbe, ki ga v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

Pristojnost sodišča prve stopnje

9Sodišče prve stopnje je svojo pristojnost za obravnavanje zahtevka iz nasprotne tožbe utemeljilo s sklicevanjem na 49. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), saj je izhajalo iz predpostavke, da je v predmetni zadevi dopustna nasprotna tožba. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, zakaj je takšno pravno stališče napačno (gl. supra - 7. odstavek obrazložitve). V tem oziru so pritožbeni ugovori, ki nasprotujejo pravilnosti obrazložitve sodišča prve stopnje v delu, ko to utemeljuje slovensko jurisdikcijo in svojo krajevno pristojnost (4. stran izpodbijane sodbe), pravilni. Kljub navedenemu pa je ugotoviti, da sta tako slovenska jurisdikcija kot krajevna pristojnost sodišča prve stopnje podani na drugi pravni podlagi. Na poznavanje in pravilnost slednje mora sodišče vselej paziti po uradni dolžnosti - iura novit curia.

10Pristojnost slovenskega sodišča in krajevna pristojnost sodišča prve stopnje za sojenje v predmetnem sporu izhajata iz 15. in 16. člena Uredbe Sveta (ES)št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I). Obravnavani spor med pravdnima strankama izvira iz pogodbe o finančnem leasingu z dne 14. 1. 1994 (priloga A20 v priloženem spisu), pri čemer je slednjo zanesljivo mogoče šteti za potrošniško pogodbo v smislu 1. točke 15. člena Uredbe Bruselj I. Gre namreč za pogodbo, ki jo je tožeča stranka sklenila kot fizična oseba - potrošnik s pravno osebo (toženo stranko), ki se je poklicno (profesionalno) ukvarjala s sklepanjem tozadevnih pogodb. Nasprotno je potrošnik pogodbo sklepal za namen, ki je izven sfere njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti - predmet leasing pogodbe je bil osebni avtomobil. Hkrati je tako oblikovano pravno razmerje, ki predstavlja obliko indirektnega finančnega leasinga, po vsebini analogno pogodbi o prodaji blaga na obroke oziroma posojilu za financiranje prodaje blaga (glej (a) in (b) odstavek 1. točke 15. člena Uredbe Bruselj I) .

11Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče (16. člen Uredbe Bruselj I). V obravnavanem primeru je podana prav ta situacija: potrošnik (tožeča stranka) ima stalno prebivališče na območju sodišča prve stopnje. Na ta način je vzpostavljena pristojnost sodišča prve stopnje za sojenje v predmetni zadevi in so tozadevni ugovori tožene stranke neutemeljeni.

12Pritožbeno sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da je ravno tako zmotno sklicevanje tožene stranke na sporazum strank o krajevni pristojnosti, kot izhaja iz V. člena izvensodne poravnave z dne 31. 7. 2006 (priloga A7). V obravnavani zadevi namreč ne gre za spor, ki bi izviral iz izvensodne poravnave kot take. Upoštevati je treba, da je bistvo zahtevka iz nasprotne tožbe sklicevanje na pravni institut neupravičene obogatitve. Uporaba slednjega pa ni neposredno v zvezi s sklenjeno izvensodno poravnavo, temveč temelji na dejstvu prikrajšanja ene oziroma obogatitve druge pravdne stranke zaradi naknadno odpadle pravne podlage, t.j. razveljavitve pravnomočne sodbe.

Obstoj predpostavk neupravičene obogatitve

13Tožeča stranka zastopa stališče, da je s tem, ko je dne 30. 8. 2006 toženi stranki plačala sporni znesek v višini 18.678,47 EUR sama bila prikrajšana, tožena stranka pa neupravičeno obogatena. Sodba, ki je toženi stranki nalagala plačilo spornega zneska, je namreč bila naknadno razveljavljena. Tožeča stranka v tem smislu svoj zahtevek opira na institut neupravičene pridobitve.

14Iz 190. in 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki velja za obravnavano obligacijsko razmerje, je moč izluščiti naslednje predpostavke za uporabo instituta neupravičene pridobitve: (a) prikrajšanje na strani osiromašene osebe, (b) povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, (c) obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi, (č) odsotnost (naknadna odpadlost) pravne podlage in (d) odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje (volenti non fit iniuria).

15Tožena stranka je v tej zvezi ugovarjala, češ da spornega zneska sama nikoli ni prejela in da znesek ni bil nakazan na podlagi pravnomočne sodbe, temveč na podlagi izvensodne poravnave z dne 31. 7. 2006, pri čemer slednja ni bila nikoli razveljavljena ali izpodbijana.

16Pritožbeno sodišče tovrstne ugovore tožene stranke zavrača kot zmotne in se v tej zvezi pridružuje pravnim zaključkom sodišča prve stopnje (gl. drugi in tretji odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe), ki jih - v izogib nepotrebnemu ponavljanju - na tem mestu v celoti povzema. Pri tem pa samo še dodatno pojasnjuje, da izvensodno poravnavo, ki sta jo stranki sklenili 31. 7. 2006, ni mogoče šteti za novacijo obstoječega pravnega razmerja v smislu 323. člena OZ, za kar se smiselno zavzema tožena stranka.

17OZ v prvem odstavku 323. člena novacijo (prenovitev) opredeljuje kot sporazum, s katerim se upnik in dolžnik dogovorita, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, pri tem pa ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. V drugem odstavku istega člena OZ še dodaja, da ne gre za novacijo v primeru, ko stranki s sporazumom spreminjata zgolj določila o roku, kraju ali načinu izpolnitve obveznosti oziroma kakšno drugo stransko določilo obstoječe pogodbe. Iz zakona je v tem smislu razbrati, da novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, ampak samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti. Sprememba mora biti tolikšna, da ni mogoče več govoriti o prilagajanju vsebine obstoječe obveznosti, ampak o novi obveznosti, ki nadomešča obstoječo. Dodaten pogoj za obstoj novacije je izrecno izražena volja pogodbenih strank, da se obstoječa obveznost prenovi tako, da ta obveznost preneha in se nadomesti z novo (prenovitvena volja oziroma „animus novandi“ - 342. člen OZ). (3)

18Pritožbeno sodišče poudarja, da je iz vsebine izvensodne poravnave razbrati, da stranki ob njenem sklepanju nista imeli namen določiti novo obveznost, ki bi stopila na mesto prejšnje, ampak je šlo zgolj za prilagajanje vsebine obstoječe obveznosti, kot je izvirala iz pravnomočne sodbe z dne 28. 4. 2004. Pravdni stranki sta s poravnavo samo opredelili način (modaliteto) izpolnitve obstoječe obveznosti in na novo določili rok njene izpolnitve.(4) V I. členu poravnave sta namreč eksplicite zapisali, da zoper dolžnika (sedaj tožeča stranka) teče izvršilni postopek za izterjavo denarne terjatve upnika (sedaj tožena stranka), ki izvira iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 208/96 z dne 28. 4. 2004. II. člen izvensodne poravnave pravi, da bo prav ta denarna terjatev upnika v celoti poravnana, če bo dolžnik na račun pooblaščenca upnika najkasneje do 30. 8. 2006 nakazal skupni znesek 18.678,47 EUR, ki zajema glavnico terjatve in pravdne ter izvršilne stroške upnika. Stranki sta v IV. členu poravnave še zapisali, da bodo z dolžnikovo izpolnitvijo te obveznosti poravnane vse medsebojne obveznosti med pogodbenima strankama, izhajajoče iz sodnega postopka, ki je opredeljen v I. členu poravnave.

19Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v konkretnem primeru izpolnjen tudi pogoj za neupravičeno pridobitev, kot izhaja iz 191. člena OZ (točka (d) v 14. odstavku pričujoče obrazložitve). Omenjeni člen pravi, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka je po lastnih navedbah sklenila izvensodno poravnavo in plačala sporni znesek iz razloga, ker je zoper njo tekel izvršilni postopek in se je samo na ta način lahko izognila rubežu svojega premoženja. S predlogom za odlog izvršbe zaradi vloženega izrednega pravnega sredstva namreč ni uspela.

20Opisano ravnanje tožene stranke je po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče subsumirati pod izjemo od splošnega pravila „volenti non fit iniuria“, ki jo predvideva zakonski dejanski stan 191. člena OZ. Gre namreč za plačilo, ki ga je tožeča stranka izvršila zato, da bi se izognila sili. „Silo“ je v tem kontekstu glede na uveljavljena stališča sodne prakse in pravne doktrine potrebno razlagati široko. Pod ta pojem je tako šteti tudi primere, ko stranka plača zato, da prepreči škodo ali zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Pri tem lahko škoda izvira od fizične ali pravne osebe, pa tudi od državnega organa. (5) V skladu s tem izhodiščem je prisilno izpolnitev denarne obveznosti, ki izhaja iz materialnopravno napačne sodbe, gotovo mogoče šteti za silo v smislu 191. člena OZ. Tožeči stranki bi bilo z aktivacijo predlaganih izvršilnih sredstev v postopku izvršbe poseženo v njeno premoženjsko sfero - utrpela bi prisilni poseg v svoje premično in (morebiti) tudi nepremično premoženje (pravica do zasebne lastnine – 33. člena Ustave RS). Povrh tega bi tožeča stranka bila podvržena znatnemu psihičnemu pritisku in podobnim nevšečnostim, ki jih glede na svojo naravo s seboj neizbežno prinaša izvršilni postopek.

21Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka sporni znesek plačala zaradi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena in na njeni podlagi. Tožeča stranka je tako plačala nekaj na temelju pravne podlage, ki je kasneje odpadla, pri čemer je to storila zato, da bi se izognila sili. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je zato pravilna, pritožba tožene stranke pa v tem delu neutemeljena.

22Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov za svojo odločitev, s čimer bi naj storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, čeprav je toženi stranki priznati, da so le-ti ponekod skopi. Ne glede na to, pa je na pravna vprašanja, ki jih je tožena stranka izpostavila v pritožbi (in je nanje opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje!), v okviru pričujoče obrazložitve na obširen način odgovarjalo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče mora po sprejemu novele ZPP-D tiste postopkovne kršitve, katerih narava to dopušča, samo odpraviti – bodisi z opravo procesnih dejanj na pritožbeni obravnavi bodisi brez obravnave. Pred novelo je veljalo pravilo, da je posledica bistvenih kršitev avtomatska razveljavitev sodbe prve stopnje. Po novem pa naloga pritožbenega sodišča ni več samo kontrolna, ampak tudi korektivna. Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje je dopustna samo takrat, ko postopkovne napake ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem (347. in 354. člen ZPP).(6)

23ZPP v tretjem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka oziroma so le-te odpravljene s sodbo pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, kot je že bilo obrazloženo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

24Opirajoč se na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni dodatno prispeval k razrešitvi zadeve, saj je tožeča stranka v njem samo ponovila trditve in pravna stališča, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji. V tem je svoja stališča izčrpno pojasnjevala v tožbi in še v dveh pripravljalnih vlogah. Sodišče druge stopnje zato priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki ni priznalo in jih je slednja dolžna nositi sama.

--------------------------------------------------------------------------------

Op. št. (1)Tudi pri nasprotni tožbi je treba upoštevati medsebojno litispendenco, t.j. situacijo, ko se tožbeni zahtevek in zahtevek iz nasprotne tožbe medsebojno izključujeta. Prim. z: L. Ude, N. Betetto et alt.: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 178.

Op. št. (2)Prim. z: ibidem, str. 176

Op. št. (3)Primerjaj z: N. Plavšak, M. Juhart et. alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 418 – 423.

Op. št. (4)Zgolj prilagoditev višine oziroma količinska sprememba obveznosti dolžnika ne pomeni, da ima obveznost drugačen predmet v smislu 323. člena OZ. Ravno tako v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o drugačni pravni podlagi. Slednjo je namreč potrebno tolmačiti ekstenzivno in jo vsebinsko razumeti kot pravno podlago (kavzo) v smislu 39. člena OZ. Pravna podlaga (kavza) predstavlja odgovor na vprašanje „cur debetur“ - zakaj dolgujemo. Gre za skupek vseh okoliščin, ki razkrivajo, zaradi česa, iz katerih razlogov, sta se pogodbeni stranki zavezali s pogodbo in kaj sta želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili (prim. z ibidem, str. 420). V predmetni zadevi je očitno, da je smisel (kavza) sklenitve izvensodne poravnave bila v razrešitvi pravnega razmerja, kot je bilo opredeljeno s pravnomočno sodbo z dne 28. 4. 2004.

Op. št. (5)Prim. z ibidem, str. 50; podobno tudi sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2007.

Op. št. (6)Prim. z: L. Ude, N. Betetto et alt.: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 3. knjiga, str. 440 – 444; podobno stališče izhaja tudi iz sklepa VSL IV Cp 662/2009.