VSL sklep Cst 85/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni krajevno pristojno za odločanje v tem postopku ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču na Ptuju.

Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da je med postopkom spremenila stalno prebivališče, ki je odslej v Kopru, zaradi česar prosi, da se postopek nadaljuje pri sodišču v Kopru.

Pritožba je utemeljena.

ZFPPIPP v 1. točki 2. ostavka 52. člena določa, da je za odločanje v postopku osebnega stečaja zasebnika ali potrošnika, če ima dolžnik stalno prebivališče na območju Republike Slovenije, pristojno sodišče na območju katerega ima insolventni dolžnik svoje stalno prebivališče. ZFPPIPP pa tudi ne ZPP (1. odst. 121. člena ZFPPIPP) pojma stalnega prebivališča ne definirata. Splošno sprejeto pa je stališče, da sta za opredelitev pojma stalnega prebivališča pomembna dva elementa: objektivni - dejansko prebivanje in subjektivni element - namen trajno prebivati v nekem kraju (stran 244, Pravdni postopek, zakon s komentarjem 1. knjiga, GV Založba). Stalno prebivališče se glede na navedeno ugotavlja po navedenih objektivnih in subjektivnih elementih. Uporaba podatkov iz Centralnega registra prebivalstva ni obvezna in podatki iz njega niso izključujoči.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje po določbi 2. odstavka 383.a člena ZFPPIPP na naroku dne 5.1.2011 sprejelo na zapisnik dolžničin predlog za začetek osebnega stečaja. Iz zapisnika izhaja, da je dolžnica kot naslov svojega stalnega bivališča navedla B. 3 v K., začasnega pa K. 36, K.. Dolžnica je v zapisniku navedla, da je bila samostojna podjetnica v K., vendar je zaradi negativnih rezultatov poslovanja, prenehala opravljati dejavnost kot s. p. dne 4.1.2011. Iz prilog v stečajnem spisu (letno poročilo za leto 2009 podjetnice A. P. s. p.) izhaja, da je bil sedež njenega podjetja v K. (B. 2). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedenih podatkov izhaja, da dolžnica dejansko prebiva v K., in da je njen namen tu prebivati. Dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo z vpogledom v Centralni register prebivalstva, da je na dan izdaje izpodbijanega sklepa dolžnica imela v tem registru prijavljeno stalno prebivališče na P., avtomatično ne dokazuje, da dolžnica dejansko prebiva na P., niti da je njen namen na P. prebivati. Zato je zmotno oprlo svoj zaključek, da ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi, zgolj na podatke iz Centralnega registra prebivalstva.

Nepravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je potrebno kot obvezno uporabljati le podatke Centralnega registra prebivalstva pri ugotavljanju stalnega prebivališča izhaja tudi iz dejstva, da je dolžnica 16. 3. 2011, torej med pritožbenim postopkom, v tem registru dosegla spremembo vpisa stalnega prebivališča tako, da je odslej v K., kar izhaja iz potrdila, priloženega pritožbi.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.