VSL sklep I Cpg 25/2011

Pritožbi se ugodi, prvostopenjska sodba se v izpodbijanem delu, ki se nanaša na tretjetoženo stranko D. T. razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je dovolilo subjektivno spremembo tožbe tako, da je tožeča stranka zahtevek na solidarno plačilo zneska 34.992,37 EUR s pripadki namesto proti prvotnotoženim strankam uveljavljala zoper štiri tožene stranke in sicer 1. R. E., 2. B. T., 3. D. T. in 4. U. M. d.o.o. (sklep v točki I.1. Izreka prvostopenjske odločbe). Zaradi umika tožbe zoper prvotoženo stranko je postopek ustavilo (točka I.2. Izreka). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo in tretjetoženo stranko po spremenjeni tožbi (točka II.1. Izreka sodbe) in hkrati odločilo, da je tožeča stranka dolžna drugo- in tretjetoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.047,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje (točka II.2. izreka).

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tretjetoženi stranki v plačilo naloži znesek 34.992,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške pravdnega postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz pritožbenih navedb in pritožbenega predloga je razvidno, da pritožnica izpodbija prvostopenjsko sodbo zgolj v tistem delu, ki se nanaša na tretjetoženega D. T., zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo preizkušalo zgolj v tem obsegu (1. odst. 350.člena ZPP).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bila dne 15. 03. 2000 med tožečo in prvotoženo stranko po prvotni tožbi (P. R. d.o.o.) sklenjena kreditna pogodba št. 5080/00-KK ter dne 08. 09. 2000 tudi aneks k omenjeni pogodbi. Prav tako ni sporno, da sta se drugo in tretjetožena stranka iz prvotne tožbe s poroštvenima izjavama zavezali kot poroka in plačnika solidarno jamčiti za plačilo vsakega zneska, ki ga prvotožena stranka na podlagi kreditne pogodbe ne bo poravnala. Ni sporno niti, da je tekom postopka prišlo do izbrisa iz sodnega registra in prenehanja vseh treh toženih strank po prvotni tožbi. Družba U. g. d.d. L. (v nadaljevanju družba) je bila tako iz sodnega registra izbrisana 26. 04. 2005. Glede tretjetoženega D. T. pa je bilo sporno ali je na podlagi četrtega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l. RS 54/99 – v nadaljevanju ZFPPod) v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93 – v nadaljevanju ZGD) kot nekdanji delničar drugotožene stranke iz prvotne tožbe odgovoren za neporavnane obveznosti iz kreditne pogodbe, upoštevajoč kriterije iz ustavne odločbe U-I-135/00 z dne 09. 10. 2002.

Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da skladno s prvim odstavkom 27. člena ZFPPod z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra gospodarska družba preneha, po četrtem odstavku istega člena pa se na podlagi zakonske domneve šteje, da so družbeniki oz. delničarji takšne gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD, in sicer, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da prevzemajo obveznost plačila morebitnih ostalih obveznosti družbe. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena ZGD delničarji v tem primeru odgovarjajo solidarno z vsem svojim premoženjem (spregled pravne osebnosti). Prav tako je sodišče pri odločanju utemeljeno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00, s katero je bil deloma razveljavljen citirani četrti odstavek 27. člena ZFPPod.

Z ustavno odločbo U-I-135/00 z dne 09. 10. 2002 je med drugim Ustavno sodišče RS razveljavilo četrti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se je nanašal na neprave oziroma pasivne družbenike, tj. družbenike, ki v smislu obrazložitve navedene odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Pri tem je kot kriterij presoje za obstoj odgovornosti po četrtem odstavku 27. člena ZFPPod ustavno sodišče opredelilo vpliv posameznih družbenikov na poslovanje družbe. Družbeniki, ki so imeli vpliv na sámo poslovanje družbe, se štejejo za aktivne oz. prave družbenike in so odgovorni za obveznosti družbe. Tisti družbeniki izbrisanih družb, ki pa takšnega vpliva niso imeli, t.i. pasivni oziroma nepravi družbeniki, pa za obveznosti družbe ne odgovarjajo.

Prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnjuje, da obstajajo razlike glede vplivov družbenika na poslovanje družbe med delničarji delniških družb in družbeniki družb z omejeno odgovornostjo, saj se volja delničarjev manifestira v skupščini, ki le posredno vpliva na delovanje uprave prek nadzornega sveta. To pa še ni zadosten razlog, da bi avtomatično šteli položaj delničarjev, ki nimajo večinskega deleža v delniški družbi, za pasiven, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Že ustavno sodišče je v 43. odstavku citirane ustavne odločbe poudarilo, da se v opisanem primeru seveda lahko uveljavi večinska volja delničarjev, lahko pa uveljavljajo določene pravice tudi manjšinski delničarji, vendar pa morajo imeti vsaj eno desetino oz. dvajsetino osnovnega kapitala družbe. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je D. T. presegal prag, ki je potreben za uveljavljanje pravic manjšinskih delničarjev (1), saj iz izpisa iz delniške knjige (stanje na dne 05. 05. 2005 in 25. 04. 2005, prilogi B9 in B12 v spisu) ter tudi njegove izpovedbe izhaja, da je bil v času izbrisa družbe več kot 13% delničar.

Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na položaj tretjetožene stranke kot predsednika nadzornega sveta družbe. Takšne trditve nimajo podlage niti v predloženih dokaznih listinah (zgodovinski izpisek iz sodnega registra pod A75), niti v izpovedi priče I. M., iz katerih izhaja, da je bil I. M. predsednik nadzornega sveta družbe U. g. d.d. Je pa tožena stranka v okviru podajanje trditvene podlage zatrjevala, da je bil D. T. imenovan za direktorja navedene izbrisane družbe namesto B. T. (navedbe v 10. točki pripravljalne vloge z dne 12. 11. 2007). V svoji izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka (list. št. 108), je potrdil, da je bil leta 2001 imenovan za direktorja družbe. Hkrati pa je glede svojega vpliva na poslovanje družbe zatrjeval le, da se je po letu 1998 le-ta zmanjševal. Ob tem, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi bil D. T. s strani nadzornega sveta družbe kdaj razrešen kot direktor družbe (priča I. M. je v svoji izpovedi izrecno zatrjevala, da T. niso uspeli zamenjati) ali da bi mu ta funkcija prenehala na drugi podlagi s konstitutivnim učinkom, ni mogoče priti do drugačnega zaključka, kot da je to funkcijo opravljal do izbrisa družbe. Ker je vpis zakonitega zastopnika v sodnem registru deklaratorne narave, podatki v sodnem registru (A75), ki izkazujejo, da so izbrisani vsi zakoniti zastopniki, niso odločilni. V tem smislu tudi ne more biti odločilno sklicevanje toženca v svoji izpovedi na zdravstvene težave in operativen poseg v letu 2007 (torej dve leti po izbrisu družbe). Toženec v smislu trditvenih navedb ni zatrjeval in dokazal, da so že v času pred izbrisom družbe na njegovi strani obstajali zdravstveni razlogi, ki bi izključevali možnost njegovega opravljanja poslovodne funkcije v družbi in s tem možnost za vpliv na poslovanje družbe. Ob pomanjkanju tovrstnih trditev je zgolj sklicevanje tožene stranke v postopku na zdravstveno dokumentacijo, ki naj bi se nahajala v drugem spisu (navedbe na naroku dne 09. 09. 2010 – zapisnik na list. 114), nerelevantno.

Pritrditi gre stališču pritožnice, da je aktivnost oz. neaktivnost družbenika ali delničarja potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej, glede na položaj delničarja v določeni družbi. Šele celoviti pogled na položaj posameznega družbenika (oz. delničarja) glede na okoliščine konkretnega primera lahko da odgovor na vprašanje, ali je družbenik pravno in dejansko lahko vplival na poslovanje družbe, zaradi česar ga je mogoče opredeliti kot aktivnega družbenika (2). Iz ugotovitve, da je bil D. T. delničar v deležu preko 13% delnic in hkrati zakoniti zastopnik izhaja, da je nedvomno lahko vplival na poslovanje družbe v smislu kriterija, kot ga je opredelilo ustavno sodišče v navedeni odločbi. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča na njegov pasivni položaj delničarja. Ustavno sodišče je celo poudarilo, da so mogoči tudi primeri, ko je nek družbenik kljub nizkemu deležu v osnovnem kapitalu družbe lahko aktivni družbenik, če je lahko s pomočjo kakšnega drugega pravnega ali dejanskega razmerja vplival na poslovanje izbrisane družbe ali je lahko dosegel vpliv na poslovanje izbrisane družbe s pomočjo (kapitalsko ali osebno) povezanih oseb ali prek njih (3). V določenih primerih je torej možno šteti za aktivnega družbenika oz. delničarja celo takšnega, ki ima v delniški družbi tako nizek delež, da ne more uveljavljati niti pravic manjšinskih delničarjev, za katere je potrebno doseči določen prag; kar seveda še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko je ta prag presežen. Na tem mestu velja še dodati, da je tudi ustavno sodišče v svoji odločbi izrecno poudarilo, da so pasivni družbeniki tisti družbeniki, ki niso imeli vpliva oz. niso mogli vplivati (torej sem sodi tudi potencialen vpliv, ki ga je družbenik glede na konkretne okoliščine lahko imel) na poslovanje družbe. V to skupino pa D. T. glede na ugotovljeno nikakor ni mogoče uvrstiti.

Ker je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na položaj D. T. kot pasivnega družbenika (oziroma delničarja), se ni ukvarjalo z vprašanjem višine terjatve tožeče stranke, v posledici česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vtoževani znesek 8.385.571,70 SIT (sedaj 34.992,37 EUR) je bil namreč za tožene stranke sporen tudi po višini. Ker se prvostopenjsko sodišče do tovrstnih ugovorov toženih strank sploh ni opredeljevalo, takšne pomanjkljivosti ne more odpraviti samo pritožbeno sodišče, zato je podan razveljavitveni razlog po 355. členu ZPP. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo dopolniti postopek v smislu zgornjih navedb in se opredeliti do ugovorov o višini tožbenega zahtevka. Po razjasnitvi navedenih dejstev bo moralo sodišče prve stopnje po skrbni in celoviti oceni vseh izvedenih dokazov ponovno odločiti o zahtevku tožnice.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

--------------

Glej 284. člen ZGD.

Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-1727/08 z dne 01. 04. 2010.

Primerjaj 12. odstavek odločbe US RS Up-1727/08 z dne 01. 04. 2010.