VSL sodba IV Cp 1647/2011

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec za tožnico namesto preživnine, določene s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju P 229/99 z dne 22. 10. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 20/00 z dne 09. 02. 2000, na račun od vložitve tožbe do izdaje sodbe zapadlih preživninskih obrokov plačati razliko v višini 840,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, od izdaje izpodbijane sodbe dalje pa plačevati mesečno preživnino v višini 358,30 EUR na račun njene matere in zakonite zastopnice V. V.. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svojih pooblaščencih pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ni prejela prilog A9 in A 10, sodišče pa ni opravilo poizvedb pri Davčni upravi RS glede celotnega in popolnega stanja vseh dohodkov matere tožnice od dneva prvotne sodbe do dne odločanja, ki je relevantno obdobje, nadalje ni opravilo poizvedb pri zemljiški knjigi o vseh nepremičninah v lasti matere tožnice, kljub temu, da bi moralo ukreniti vse potrebno, da zavaruje koristi otroka. Opozarja na neverodostojno izpoved matere tožnice. Določeni preživnini nasprotuje, saj meni, da ni dolžna kriti povišanih stroškov zaradi obiskovanja šole v Celju, s katerim se ni strinjala. Takšno šolanje ni bilo ekonomsko smotrno. Ne strinja se, da je bila preselitev v Hrastje racionalna, saj bo vendar tožnica nadaljevala šolanje v Ljubljani in bodo tako nastajali še prevozni stroški, izognila bi se jim lahko pa tudi mati tožnice. Meni, da ni dolžan kriti stroškov, ki nastajajo v zvezi s tožničinim psom in da je sodišče nepravilno ocenilo, da zmore 50 % preživninsko breme. Tega bi morala vsaj v deležu 80 % nositi tožničina mati. Sodišče ne bi smelo ponovno odmerjati preživnine, pač pa upoštevati le spremenjene razmere. Nasprotuje, da bi bil preživnino dolžan plačevati na račun matere tožnice in opozarja na moralen pouk sodišča, s katerim je to dokazalo, da ni nepristransko.

(3) Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Preživnino sodišče določi v vsakem konkretnem primeru glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri pa upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, zlasti pa zajema stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129. in 129a. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR). V primeru spremenjenih okoliščin pa sodišče odloča tudi o zahtevi za odpravo, zvišanje ali znižanje preživnine (132. člen ZZZDR).

(6) Tožnica meni, da so se razmere od določitve preživnine spremenile do te mere, da preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati po sodbi Okrajnega sodišča v Kranju P 229/99 z dne 22. 10. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 20/00 z dne 09. 02. 2000 v valorizirani višini 234,35 EUR, ni več primerna. Tedaj je bila stara 5 let, sedaj pa obiskuje gimnazijo in ima toliko višje potrebe. Od toženca zahteva plačilo preživnine v višini 500,00 EUR mesečno. Spremenjenim razmeram na strani tožnice vsaj deloma pritrjuje tudi toženec, k tem pa dodaja tudi svoje. Dopolnil je 71 let, prejema pokojnino v skupni višini 801,24 EUR, zmanjšalo pa se je tudi njegovo premoženje. Glede na njune navedbe je sodišče prve stopnje postopalo povsem pravilno, ko je ugotavljalo, kakšne so potrebe tožnice in zmožnosti obeh staršev, ki sta jih dolžna pokriti, od dne vložitve tožbe dalje, ko se lahko zahteva zvišanje in znižanje preživnine (smiselno po določbi 131c. člena ZZZDR) in ni prav nič poseglo v že pravnomočno stvar. Zato tudi očitek, da bi moralo pridobiti odločbe o dohodnini za tožničino mater za obdobje od prvotnega odločanja do izdaje izpodbijane sodbe, ni utemeljen. Njeni dohodninski odločbi za leto 2008 in leto 2009 je predložila tožeča stranka sama, zato tudi teh sodišče ni bilo dolžno iskati. Sumi tožeče stranke, da mati tožnice pridobiva še druge dohodke (poleg tistih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje), pa so bili povsem nekonkretizirani in bi poizvedovanje sodišča pomenilo izvajanje informativnih dokazov, kar ni dovoljeno. Enako velja za predlagane poizvedbe o podatkih zemljiške knjige. V sporih iz razmerij med starši in otroki mora sodišče res po uradni dolžnosti paziti na koristi otrok in sme ugotavljati tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, kar pa ne pomeni, da samo pazi tudi na koristi posameznega od staršev kot preživninskega zavezanca. S svojim moralnim poukom tožencu glede zahteve za plačilo uporabnine sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo katere od bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka tudi tega, da naj prilog A9 in A10 ne bi dobila, ni uveljavljala pravočasno, čeprav je bila z morebitno opustitvijo sodišča prve stopnje seznanjena že tekom postopka pred njim (286.b člen ZPP). Očitanih procesnih kršitev sodišče prve stopnje tako ni napravilo.

(7) Ugotovilo pa je spremenjene razmere na straneh vseh. S prvotno sodbo so bile potrebe tožnice ocenjene na 292,10 EUR. Tožnica se je 01. 09. 2009 do 30. 06. 2010 šolala v Celju, kjer je tudi stanovala. Za ta čas je sodišče prve stopnje njene potrebe ocenilo na 644,00 EUR, podrobneje razdelane na str. 12 sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je upoštevalo stroške za hrano, za obleko in obutev, stroške bivanja, kozmetike, treninga odbojke, šolskih potrebščin, druge šolske stroške, stroške frizerja in dopusta ter prevozne stroške iz Celja do Seničnega, ki so za toženca najbolj sporni. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je ta strošek upravičen. Tožnica je ta čas prebivala pri babici v Celju in ni imela stroškov prevoza v šolo, ki bi sicer nastali, če bi živela v Seničnem in obiskovala npr. šolo v Kranju ali celo v Ljubljani. Njihova višina (100,00 EUR mesečno) pa tudi ni tako velika, da bi ne bila upravičena, sploh glede na to, da je bila začasna selitev v Celje tožnici v korist. Zgolj okoliščina, da se toženec s tem ni strinjal, ga še ne odvezuje njegove obveznosti preživljanja.

(8) Po tem času se je tožnica prešolala v Kranj in preselila v Hrastje, obiskuje pa 2. letnik gimnazije v Kranju. Potrebe v tem času je sodišče prve stopnje ocenilo na 872,85 EUR, podrobneje razvidne iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 12. Pri tem je upoštevalo stroške hrane, obleke in obutve, kozmetike, frizerja, odbojke, šolskih potrebščin, šolske položnice, šolske ekskurzije, letnega dopusta, stanovanjske stroške, najemnine in stroške tožničinega psa. Slednjim in tožničini preselitvi tudi še v pritožbi toženec izrecno nasprotuje. Tožničina selitev blizu Kranja je glede na to, da obiskuje šolo v Kranju, povsem racionalna. Stroški prevoza v Ljubljano, kjer naj bi tožnica obiskovala nadaljnje šolanje, pa (še) niso predmet presoje. Prav tako ne prevozni stroški njene matere, saj je relevanten njen neto dohodek, ki stroškov prevoza ne zajema in zaradi njih ni prav nič večji ali manjši. Poudariti je tudi, da starši niso dolžni kriti zgolj potreb njihovih otrok, ki so nujne za preživetje, pač pa tudi stroške njihovih dodatnih dejavnosti in razvedrila, če je to v skladu z njihovimi zmožnostmi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da imeti psa za odraščajoče dekle ni prav nič pretiranega in ne narekuje drugačne odločitve, sploh glede na v nadaljevanju ugotovljene preživninske zmožnosti tožničinih staršev.

(9) Mati tožnice z mesečnim neto (brez stroškov) dohodkom približno 1.650,00 EUR je lastnica tudi 4 - ih garažnih boksov v Ljubljani in stanovanja v Celju, v katerem prebiva njena mati oziroma tožničina babica. Toženec izkazuje mesečne dohodke v višini dobrih 800,00 EUR in je lastnik nepremičnin v k. o. A., ki so sicer nizke vrednosti, pridobljenih v zadnjem času, njegova družba F. pa je lastnica nepremičnin v Avstriji. Gre upoštevati tudi, da toženec sicer ni več družbenik v družbi M., ker je svoj delež neodplačno prenesel na sina D. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da nakup nepremičnin in neodplačna odsvojitev deleža v družbi ne potrjujeta toženčevih navedb, da ima zgolj pokojnino in da komaj pokriva vse svoje obveznosti. Sicer bi del dohodka lahko tožničina mater pridobivala tudi z oddajo garažnih boksov in morebiti tudi iz oddaje lastniškega stanovanja, v katerem prebiva njena mati, kar pa bi bilo glede na to, da je bilo stanovanje materino darilo, precej nemoralno (prim. 192. člen OZ). Po oceni pritožbenega sodišča morebiten dohodek tožničine matere iz naslova oddajanja garažnih boksov ne bi vplival na določitev preživnine, saj so toženčeve preživninske zmožnosti že glede na njegov življenjski slog najmanj tolikšne, da zmore polovično breme tožničinega preživljanja. Sicer pa bi se lahko tudi udeležil narokov in okoliščine njegovega premoženjskega stanja sam pojasnil v svojem zaslišanju in ne zgolj podajal dvome v dokazno oceno izpovedbe tožničine matere, ki ji je povsem pritrditi.

(10) Povečane zmožnosti tožničine matere in nekoliko zmanjšane zmožnosti toženca ob že ugotovljenih večjih potrebah tožnice narekujejo tudi spremembo dosedanje porazdelitve preživninskega bremena, ki je bilo v višini 60 % na tožencu. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z enakomerno porazdelitvijo preživninskega bremena med tožničina starša. Zgolj primerjava dohodkov, glede na povedano, ne more biti razlog za določitev nižjega toženčevega prispevka, saj odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni samo računska operacija, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom, upoštevajoč tudi okoliščino, da mati tožnice nosi tudi breme vsakdanjih skrbi in težav odraščajoče tožnice, saj ta živi skupaj z njo. Pritožbeno sodišče je mnenja, da bo toženec lahko poskrbel za redno plačevanje mesečne preživnine od izdaje sodbe dalje v višini 358,30 EUR in pokril že nastalo razliko do izdaje sodbe v višini 840,02 EUR, brez da bi bilo ogroženo njegovo lastno preživljanje, kljub njegovi zmanjšani sposobnosti za delo in kljub temu, da ima še preživninsko obveznost za sina A. v višini 280,00 EUR, saj je očitno, da ni slabega premoženjskega stanja. Ker tožnica prebiva skupaj s svojo materjo, je tudi odločitev, da se preživnina plačuje na njen račun, povsem upravičena.

(11) Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ob tem pa tako kot sodišče prve stopnje ni odgovarjalo na posamezne očitke, ki se tičejo razmerja med tožencem in materjo tožnice ter izvrševanja toženčeve roditeljske pravice, saj niso predmet tega postopka.

(12) Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP).