VSL sodba I Cp 96/2011

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v obsodilnem delu (1. odstavek 1. točke izreka izpodbijane sodbe) in odločitvi o pravdnih stroških (2. točka izreka) izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

»Tožena stranka je dolžna plačati tožniku P. J. znesek 1.017,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 19.12.2008 dalje do plačila, pod izvršbo.«, v celoti zavrne.

2. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, v znesku 65,50 EUR in pritožbene stroške v znesku 165,00 EUR v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.017,76 EUR in zamudne obresti, ki tečejo od 19.12.2008 dalje do plačila, pod izvršbo. Povrniti ji mora tudi pravdne stroške v znesku 698,25 EUR. V presežku, in sicer za znesek 1.200,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da AO+ zavarovanje, ki ga ima tožeča stranka sklenjeno pri toženi stranki, krije pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči motornega vozila, na katerega je to zavarovanje vezano, utrpi zavarovanec kot povzročitelj prometne nesreče. Zavarovanje AO+ torej ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči, v primeru tožeče stranke pa je do poškodbe prišlo, ko je na gradbišču H. kipala gramoz s tovornjaka in torej ne v prometni nesreči. Zavarovalno kritje ne zajema kakršnekoli nesreče (delovne, gradbene…), temveč samo prometne, se pravi tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu. Tožena stranka poudarja, da tovorno vozilo v času kipanja gramoza ni opravljalo funkcije v prometu, temveč je opravljalo delovno funkcijo. Poleg tega tožena stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prehitro zaključilo, da je do nesreče prišlo na cesti, kar je predpostavka prometne nesreče, saj je svoj zaključek oprlo le na izpovedbo tožeče stranke, da je bil prvi del vozila na »gladki površini«, torej asfaltu, drugi pa na gramozu, ni pa predložila nobenih drugih dokazov, kar je po mnenju tožene stranke premalo za takšen zaključek sodišča prve stopnje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je bila poškodovana na cesti, ki je normalna asfaltirana cesta, ki je že bila gotova. Navedbe tožene stranke o tem, da naj bi bil kamion zgolj v delovni in ne v vozni funkciji, tožeča stranka zavrača kot neutemeljene, saj je tekom postopka jasno povedala, da je bil kamion v času škodnega dogodka v gibanju.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravna podlaga pri odločanju v tem primeru sta Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur. l. RS, št. 70/1994 in nadaljnji) in Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. l. RS, št. 83/2004 in nadaljnji).

Tožeča stranka je imela v času škodnega dogodka za tovorno vozilo sklenjeno AO plus zavarovanje pri toženi stranki. Pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (v nadaljevanju splošni pogoji AO plus) v 1. čl. določajo, da se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči motornega vozila, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec kot povzročitelj prometne nesreče.

Prvostopenjsko sodišče napačno zaključuje, da škodni dogodek predstavlja prometno nezgodo, pri čemer se je oprlo na definicijo prometne nezgode iz 134. čl. ZVCP, po kateri gre za prometno nezgodo, če gre za nezgodo na javni ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, nadalje je bilo v njej udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana in je nastala materialna škoda. Pri presoji škodnega dogodka je namreč najprej potrebno presoditi, ali je do nesreče prišlo, ko je vozilo opravljalo funkcijo v prometu, da bi sploh lahko govorili o prometni nesreči.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo med kipanjem gramoza s tovornega vozila. Med kipanjem se je zaradi tresljajev vozilo namreč začelo premikati, pri čemer je tožeča stranka skočila v vozilo, da bi zategnila ročno zavoro, pri tem pa so vrata vozila zanihala in ji priprla 3. in 4. prst leve roke.

Pritožbeni očitek tožene stranke, da tovorno vozilo v času kipanja gramoza ni opravljalo funkcije v prometu, temveč delovno funkcijo, je utemeljen. Tak način nastanka škode namreč ne sodi v pojem uporabe motornega vozila v smislu določb ZOZP, saj je navedeni pojem pravni standard, ki vedno zahteva, da gre za določeno prometno situacijo. Zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči. Nesreče, ki jih zajema zavarovalno kritje, torej niso kakršnekoli in katerekoli (poljedelske, delovne, lovske), temveč samo prometne, se pravi tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v prometu (sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.5.2007, II Ips 408/2005). V konkretnem primeru je škoda tožeči stranki nastala pri kipanju gramoza, kar ne spada pod uporabo vozila v prometu, temveč gre za uporabo vozila v funkciji delovnega stroja, zato o prometni nesreči ni moč govoriti. Posledično tudi škoda ni krita z zavarovanjem AO plus.

Okoliščine nastanka tožnikove poškodbe so podobne primeru, ko pride do poškodbe med uporabo traktorja v poljedelstvu. Tudi traktor je motorno vozilo, ki se lahko uporablja v cestnem prometu. Pri taki uporabi je z obveznim in AO plus zavarovanjem krita škoda, ki nastane ob škodnem dogodku, kar pa ne velja za primer, kadar traktor deluje kot delovni stroj na njivi ali drugi poljedelski površini (primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Kopru, II Ips 247/2006).

Glede na navedeno je bilo pritožbi tožene stranke ugoditi in odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (355. in 358. čl. ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je pritožbeno sodišče po načelu uspeha (154. čl. ZPP) tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti vse pravdne stroške na prvi in drugi stopnji. Le-ti so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Njihova odmera je razvidna iz podatkov v spisu (list. št. 50 in 62). Tak izrek o stroških temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155/II ZPP.