VSL sklep II Cp 124/2011

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep ter dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom določilo zahodno mejo zemljiške parcele št. 232/2 k.o. Ž., ki je v solasti predlagateljev, z zemljiško parcelo št. 1309, ki je naravno vodno javno dobro v lasti druge nasprotne udeleženke, tako da meja poteka od točke I. do točke II. in od te do točke III., katerih lega je razvidna iz skice, ki jo je izdelal mag. B. K., sodni izvedenec geodet, in je sestavni del tega sklepa. Sklenilo je še, da se tako določena meja označi s trajnimi mejnimi znamenji, ter ugotovilo, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 5.961,00 EUR. Nazadnje je odločilo, da mora prvi nasprotni udeleženec povrniti predlagateljema 235,55 EUR, druga nasprotna udeleženka pa 942,20 EUR skupnih stroškov postopka, v primeru zamude z obrestmi, sicer pa vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2Z drugim izpodbijanim sklepom je sodišče prvi sklep dopolnilo tako, da je zavrnilo predlog za sodno ureditev meje med zemljiškima parcelama št. 232/2 in št. 231/1 k.o. Ž., ki sta v solastni predlagateljev, in zemljiškima parcelama št. 403 in št. 402/1 k.o. Ž., ki sta last prvega nasprotnega udeleženca.

3Predlagatelja sta se zoper oba navedena sklepa posebej pritožila. Predlagata njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh pritožbah se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Njuna obrazložitev je v pretežnem delu enaka. Predlagatelja soglašata z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar menita, da je potek sporne meje napačno določen. Izvedenec je potrdil, da potok, ki ga zatrjujeta predlagatelja, v katastrske načrte ni vrisan, medtem ko vodotoka, ki je v katastru, v naravi ni. Jasno je torej, da je pri vrisu v kataster dejansko prišlo do pomote med katastrsko mejo vodotoka parc.št. 1309 k.o. Ž. in dejanskim vodotokom. Takšen zaključek je podal tudi izvedenec. Nesprejemljivo je, da je sodišče kljub temu dalo varstvo javnemu dobru tam, kjer to ne obstaja. Edino pravilno bi bilo popraviti katastrske podatke. Katastrska meja parc.št. 1309 v naravi predstavlja travnik in gozd, zaradi česar ni mogoče govoriti o javnem dobru. Poleg tega sta predlagatelja in njuni predniki vseskozi uživali sporno zemljišče kot lastniški posestniki. Med njimi in pravnimi predniki nasprotnega udeleženca ter ostalimi sosedi ni bilo nikoli sporno, kje v naravi poteka meja. Predlagatelja pa se sklicujeta tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3470/2009, iz katere je razvidno, da je treba mejo med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti določiti po obstoječem dejanskem stanju, kadar iz ugotovljenih okoliščin izhaja, da so katastrske meje javnega dobra posledica napak oziroma pomanjkljivosti v katastru označenih mej. V pritožbi zoper dopolnilni sklep predlagatelja nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje, da ne gre za mejni spor, ker njune parcele ne mejijo na sporne parcele prvega nasprotnega udeleženca. V tem primeru sodišče predloga ne bi smelo zavrniti, ampak bi ga moralo odstopiti v reševanje pristojnemu pravdnemu sodišču, vendar predlagatelja vztrajata, da gre v resnici za mejni spor. Meja poteka preko katastrske lege parc. št. 1309 do dejanskega vodotoka, ki leži na parc.št. 403 in parc.št. 402/1 k.o. Ž..

4Na pritožbi je odgovoril samo prvi nasprotni udeleženec, ki predlaga njuno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in poudarja, da so bile katastrske meje parc. št. 1309 vzpostavljene v upravnem postopku, izvedenec pa je upošteval veljaven katastrski načrt.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Predlagatelja v pritožbi opredeljeno ne navajata nobene procesne kršitve, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, čeprav se izrecno pritožujeta tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbeni preizkus je pokazal, da tistih kršitev te vrste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo.

7Predlagatelja tudi dejanskim ugotovitvam izpodbijanega sklepa ne nasprotujeta. Sodišče prve stopnje je ob pomoči izvedenca geodeta in na naroku na kraju samem lahko zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan.

8Mejni spor je spor o poteku meje kot razmejitvene črte med sosednjima zemljiškima parcelama različnih lastnikov. Ob ugotovitvi, ki temelji na jasnih podatkih zemljiškega katastra, da parceli št. 231/1 in 232/2, obe k.o. Ž.., ki sta v solasti predlagateljev, ne mejita na parceli št. 402/1 in 403 iste k.o., ki sta last prvega nasprotnega udeleženca, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo predlog za sodno ureditev meje med navedenimi parcelami. Nepravdni postopek bi moralo ustaviti in udeležence napotiti na pravdo le, če bi šlo med njimi za spor o lastninski pravici, vendar predlagatelja še v pritožbi vztrajata, da gre v obravnavanem primeru za mejni spor. Potemtakem neutemeljeno oporekata pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega dopolnilnega sklepa.

9Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri določitvi meje med parcelo predlagateljev št. 232/2 k.o. Ž. in parcelo druge nasprotne udeleženke št. 1309 iste k.o.. Ker je ta parcela po podatkih zemljiškega katastra naravno vodno javno dobro, udeleženci postopka pa so tudi soglašali z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice, je lahko sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo zgolj katastrsko mejo. Čeprav se je v postopku izkazalo, da je stanje v naravi drugačno, kot ga izkazujejo katastrski podatki, ker na spornem delu potoka, ki je vrisan v katastrski načrt, v naravi dejansko ni, sodišče v mejnem sporu ne sme popraviti katastrskih podatkov, za kar se zavzemata predlagatelja v pritožbi. Prav tako pri odločanju o sporni meji ne sme obiti pravnega statusa javnega dobra, kot jima je pravilno pojasnilo že v izpodbijanem sklepu. Prenehanje statusa naravnega vodnega javnega dobra je namreč mogoče doseči le po predpisanem postopku, ki ga določa 19. člen Zakona o vodah (Ur. l. RS, št. 67/2002). Vse dotlej mora stvar, ki ima status javnega dobra, uživati predpisano pravno varstvo. Neupoštevno je zato vztrajanje predlagateljev, da skupaj s svojimi pravnimi predniki že vrsto let uživata parc.št. 1309 na spornem delu, kjer ta meji na parcelo prvega nasprotnega udeleženca. Na javnem dobru po 1. odstavku 44. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002) ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Javno dobro je namreč v splošni rabi in ga zato lahko vsak uporablja pod enakimi pogoji. Predlagatelja torej kljub zatrjevani dolgoletni posesti nista mogla pridobiti močnejše pravice, zato drugačne odločitve o svojem predlogu za ureditev meje s parcelo druge nasprotne udeleženke ne moreta doseči. Neupoštevno pa je tudi njuno sklicevanje na stališče, ki ga je sodišče zavzelo v zadevi II Cp 3470/2009. Pritožbeno sodišče nanj ni vezano, sicer pa predlagatelja niti ne trdita, da stališče odraža ustaljeno sodno prakso.

10Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur.l. RS, št. 87/2002 do 77/2008) potrdilo oba izpodbijana sklepa.