VSRS Sodba X Ips 485/2009

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 1180/2008-24 z dne 14. 10. 2009 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravita odločbi Župana Mestne občine Ljubljana z dne 18. 4. 2008 in mestne inšpektorice Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana z dne 14. 1. 2008.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške upravnega spora v višini 923,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo mestne inšpektorice Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana z dne 14. 1. 2008, s katero je bila revidentki naložena takojšnja odstranitev oglasne table (1. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 18. 4. 2008 zavrnila pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 3., 7. in 11. člena Odloka o oglaševanju (Ur. l. RS, št. 87/1999, 69/2004, 17/2005 in 66/2007 – Odlok) in na Pravilnik o merilih za določitev lokacij in lokacijah za oglaševanje (Ur. l. RS, št. 75/2000 in 82/2001 - Pravilnik) ter ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za lokacijo, ki je vidna z javnih površin, za katero je potrebna predhodna pridobitev dovoljenja za postavitev objektov in naprav za oglaševanje. Bistvena je ugotovitev, da revidentka tega dovoljenja za postavitev oglasne table ni imela, zato je inšpekcijska odločba pravilna in zakonita. Na predmetnem zemljišču – lokaciji pa tudi sicer iz prostorsko ureditvenih razlogov ni možna postavitev oglasnega panoja. Tretji od razlogov za izdajo izpodbijane odločbe pa je neplačevanje občinske takse za oglasni objekt. Ker pa v izpodbijani odločbi občinska taksa ni bila odmerjena, so nepomembne tožbene navedbe glede zakonitosti ureditve občinskih taks in sklicevanje na odločbe Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča.

3Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede vprašanj, ki sta bistveni za odločitev, odstopa od sodne prakse Ustavnega sodišča (U-I-35/01, U-I-94/03) in Vrhovnega sodišča (I Up 141/2004 in I Up 318/2003). Gre za vprašanje dovoljenja občine za postavitev objektov in naprav za oglaševanje in vprašanje obveznosti plačevanja občinske takse za oglaševanje na zasebnih površinah. Revizijo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Določbe Odloka, na katere se sklicuje ta sodba sodišča prve stopnje in izpodbijana odločba, so nezakonite, saj so v nasprotju z ZGO-1 in takrat veljavnim Pravilnikom iz 8. člena ZGO-1, ureditev občinskih taks v Odloku pa je v nasprotju z ZFO-1. Pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča. Odlok sicer tudi ne določa obveznosti pridobitve dovoljenja občine za postavitev oglasnih objektov na zasebnih površinah, zato odločitev tožene stranke nima podlage v Odloku in posledično inšpektorat ni stvarno pristojen za posege na zasebnih zemljiščih. Takšna obveznost bi za lastnike zemljišč predstavljala hudo omejitev lastninske pravice, zato bi bila v Odloku izrecno določena, če bi obstajala. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti institut exceptio illegalis in se tudi izreči o (ne)zakonitosti določb Odloka in Pravilnika. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do vprašanja obveznosti plačevanja občinskih taks, se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo prvostopenjske sodbe, tako da se tožbi ugodi in odpravi ta odločba prvostopenjskega upravnega organa in odločba tožene stranke; podredno pa zahteva razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka z zamudnimi obrestmi.

4Odgovor na revizijo ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka je izkazala, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje predpisovanja obveznosti pridobitve dovoljenja občine za postavitev objektov in naprav za oglaševanje z odlokom občine, to pa je vprašanje, o katerem prakse Vrhovnega sodišča ni, v obravnavani zadevi pa predstavlja nosilni razlog, na katerem temelji izpodbijana odločitev.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Iz ugotovljenega dejanskega stanja te zadeve, ki med strankama ni sporno in na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je revidentka na zemljišču, ki je v zasebni lasti, postavila oglasno tablo, za postavitev katere nima dovoljenja občine po določbah Odloka. Sporno pa je, ali in v katerem predpisu je imela mestna inšpektorica pravno podlago za odstranitev oglasne table na zasebnem zemljišču.

9Po presoji Vrhovnega sodišča so sodišče prve stopnje in upravna organa glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi nepravilno uporabili določbe Odloka, ki se nanašajo na pridobitev dovoljenja občine za postavitev objektov za oglaševanje, zato je predmetni inšpekcijski ukrep nezakonit.

10V določbah Odloka, na katerih temelji izpodbijana odločitev, je določeno, da se lokacije za postavitev objektov in naprav za oglaševanje pridobijo na podlagi javnega razpisa ali na podlagi predloga stranke z upravno odločbo – dovoljenjem (7. člen Odloka). Pristojni oddelek izda dovoljenje na podlagi strankinega predloga za postavitev objektov in naprav za oglaševanje (peti odstavek 11. člena Odloka). Lokacije se določijo s prostorskimi akti MOL in Pravilnikom (prvi odstavek 3. člena Odloka). V grafični prilogi Pravilnika so opredeljene konkretne lokacije na javnih površinah in lokacije, ki so vidne z javnih površin (34. člen Pravilnika).

11Po presoji Vrhovnega sodišča navedenih določb Odloka in Pravilnika, ki se nanašajo na pridobitev dovoljenj občine za postavitev objekta za oglaševanje, ni mogoče razlagati tako, da je treba takšno dovoljenje pridobiti tudi, kadar gre za postavitev oglasnih objektov na zasebnih zemljiščih (tako kot v predmetni zadevi). Po mnenju Vrhovnega sodišča lahko občina v zvezi z nepremičninami v zasebni lasti pogoje za poseg v prostor ureja le s prostorskimi akti, kar pa predmetni Odlok ni. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-35/01 z dne 13. 2. 2003, izdano v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o postavljanju in upravljanju objektov za nameščanje obvestil in reklam na območju Mestne občine Murska Sobota namreč, da navedeni odlok (tako kot obravnavani Odlok, opomba Vrhovnega sodišča) ureja le postavljanje objektov in naprav za nameščanje obvestil in reklam, zato ne predstavlja prostorskega akta v smislu Zakona o urejanju prostora - ZUreP-1). Po presoji Ustavnega sodišča takšen odlok, ki za postavitev vsakega reklamnega objekta nalaga pridobitev ustreznega dovoljenja in soglasja za gradnjo, ni v skladu s 3. členom Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, saj vsak oglasni objekt ni takšen objekt, za katerega bi bilo treba pridobiti dovoljenja oziroma drugo ustrezno dokumentacijo v skladu z ZGO-1.

12Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča občina z Odlokom (o oglaševanju), ki ne predstavlja prostorskega akta, ne more prepisovati obveznosti pridobitve dovoljenja za postavitev objektov na zemljiščih v zasebni lasti. Posledično tudi mestni inšpektor ni pristojen za odločanje o odstranitvi objektov, postavljenih na zasebnih zemljiščih. Za nadzor nad postavitvijo oglasnih objektov na zasebnih zemljiščih in njihovo umestitvijo v prostor skladno s predpisi o urejanju prostora in gradnji objektov je pristojna gradbena inšpekcija (26. člen ZGO-1).

13Ker je bilo treba izpodbijano sodbo in odločbi upravnih organov razveljaviti oziroma odpraviti že iz razlogov, navedenih v 12. in 13. točki te obrazložitve, se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih navedb ne opredeljuje.

14Glede na navedeno je v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo (Odlok), zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Ker je bil izpodbijani prvostopenjski upravni akt (inšpekcijska odločba) izdan po uradni dolžnosti, je s to sodbo postopek v tej zadevi končan.

K II. točki izreka:

15Stroški revizije se določijo glede na določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (ki ga je bilo treba glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1 smiselno uporabiti). Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in intervenientu povrniti stroške. Revidentka je v obravnavani zadevi v celoti uspela s svojim zahtevkom. Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo, da se stroški (pooblaščenca) pred sodiščem prve stopnje revidentki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 priznajo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/2007), revizijski stroški pa na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), veljavnega v času vložitve revizije.

16Revidentkinemu pooblaščencu je revizijsko sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku: za sestavo tožbe 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Pri tem mu ni priznalo drugih priglašenih stroškov (poštnine), saj do njih na podlagi veljavnega pravilnika ni upravičen. Za revizijski postopek gre revidentki na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi in Tarife št. 3300 (nagrada za revizijo) 282 EUR ter priglašeni stroški poštnine v znesku 1,10 EUR (tarifa št. 6002). Znesek 633,10 EUR se poviša še za priglašeni DDV v višini 126,62 EUR. Revidentka je upravičena še do priglašenih stroškov sodne takse za revizijo v višini 164,00 EUR (Zakon o sodnih taksah – ZST-1, tar. št. 6131). Tožena stranka je tako dolžna revidentki povrniti stroške upravnega spora v skupni višini 923,72 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.