VSRS Sklep G 23/2011

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Tožena stranka je v postopku presoje skladnosti koncentracije družb N. d. d., U. d. d., K. d. d., G. d. d., A. d. d., B. d. d., C. d. d. in M. d. d., z izpodbijano odločbo ugotovila, da je koncentracija družb N. d. d., U. d. d., K. d. d., G. d. d., A. d. d., B. d. d., C. d. d., in M. d. d., podrejena določbam Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence – ZPOmK-1, zato je družbi KDD – Centralni klirinško depotni družbi d. d., prepovedala izvedbo prenosa lastništva delnic družbe M., d. d., z oznako AA, katerih imetnice so družbe N. d. d., K. d. d., G. d. d., A. d. d., B. d. d., C. d. d., P. d. d., S. d. d. in R. d. d., na tretje osebe po nalogu družb N. d. d., K. d. d., G. d. d., A. d. d., B. d. d., C. d. d., P., d. d., S. d. d., R., d. d. oziroma po nalogu tretjih oseb, ki delujejo v imenu teh družb, brez predhodnega soglasja Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence, do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence v predmetni zadevi.

2Tožeča stranka s tožbo v postopku sodnega varstva izpodbija odločbo tožene stranke in sodišču predlaga, da jo v celoti odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka. Skupaj s tožbo je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe tožene stranke, s katero je ta družbi KDD – Centralni klirinško depotni družbi d. d., prepovedala izvedbo prenosa lastništva delnic družbe M., d. d., z oznako AA, katerih imetnice so N. d. d., K. d. d., G. d. d., A. d. d., B. d. d., C. d. d., P. d. d., S. d. d., R., d. d., na tretje osebe po nalogu družb N. d. d., K. d. d., G. d. d., A. d. d., B. d. d., C. d. d., P. d. d., S. d. d., R. d. d., ali tretjih oseb v imenu teh družb, brez predhodnega soglasja Urada RS za varstvo konkurence, do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence v predmetni zadevi, in o tem obvesti KDD – Centralno klirinško depotno družbo d. d.

3Sodišče je z zahtevo za izdajo začasne odredbe seznanilo toženo stranko, ki pa na zahtevo ni podala odgovora.

4Po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, ki se na podlagi drugega odstavka 54. člena ZPOmK-1 smiselno uporablja za postopek sodnega varstva zoper odločbe Urada RS, če ni z ZPOmk-1 določeno drugače, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

5Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da so izpolnjeni vsi pogoji za odložitev izvršitve izpodbijanega akta, saj bi ji zaradi izvršitve prepovedi, ki jo je tožena stranka naložila KDD, to je prepovedi izvedbe prenosa lastništva delnic družbe M., d. d., brez predhodnega soglasja tožene stranke do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence, nastala težko popravljiva škoda. Nastanek težko popravljive škode tožeča stranka utemeljuje z nujnostjo takojšnjega dezinvestiranja skupine z odprodajo odvečnih naložb, saj le takšno ravnanje v povezavi z reprogramiranjem obstoječih kreditov omogoča dolgoročno plačilno sposobnost in kapitalsko ustreznost skupine P. in posameznih družb iz te skupine. Ker se rok za sprejem zavezujoče ponudbe družbe A. izteče dne 30. 4. 2011, grozi tožeči stranki težko popravljiva škoda, če sodišče ne bi odložilo izvršitve izpodbijane odločbe. V tem primeru bi namreč (kot izhaja iz predložene Analize morebitne insolventnosti matične družbe in skupine; april 2011 – v nadaljevanju: Analiza) ne bila več sposobna poravnati svojih obveznosti in bi kljub sicer pozitivnemu denarnemu toku nastopila njena trajna nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost ter v končni fazi tudi stečaj. Tožeči stranki bi torej z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala nenadomestljiva škoda. Tožeča stranka navaja, da javni interes ne bi bil v ničemer prizadet. Tožena stranka bo imela možnost opraviti presojo koncentracije, ki bo nastopila zaradi pridobitve delnic s strani družbe A. na podlagi priglasitve po prvem odstavku 45. člena ZPOmK-1 ali po uradni dolžnosti začetem postopku presoje koncentracije po drugem odstavku 45. člena ZPOmK-1. Ravno tako pa bo imela na voljo korektivne ukrepe in ukrepe za odpravo učinkov koncentracije.

6Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da v vsebinskem pogledu obstaja identiteta med vsebino sodnega varstva, ki ga tožeča stranka uveljavlja s tožbo, in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Odložitev izvršitve izpodbijane določbe bi imela dejanski učinek odprave odločbe tožene stranke.

8Po ustaljeni sodni praksi in praksi Ustavnega sodišča(1) se sme v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, vendar le pod pogojem, da bi bilo, kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Začasna odredba, če je nujna za preprečitev nastanka težko popravljive škode tožeči stranki, ne sme povzročiti take škode toženi stranki. To bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. V določenih primerih torej za začasne odredbe klasično pravilo o nedopustnosti pokrivanja vsebine začasne odredbe in tožbenega zahtevka ne velja. Vendar bi bila taka začasna odredba dopustna le ob upoštevanju strogih pogojev, in sicer jasno izkazane težko popravljive škode, pri čemer je treba interese tožeče stranke tehtati z interesi tožene stranke.

9Če bi v obravnavanem primeru sodišče izdalo začasno odredbo, s katero bi zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe, tožeča stranka pa bi delnice odsvojila, kasneje pa bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, izpodbijana odločba ne bi več dosegla svojega namena oziroma ne bi bila več učinkovita. Test „reverzibilnosti“ torej v konkretnem primeru pokaže, da posledic izdane začasne odredbe ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahteva ne bi bilo mogoče več odpraviti.

10Začasna odredba je izjemen ukrep, zato je na predlagatelju breme, da navede okoliščine, ki kažejo na to, da je predlagana izdaja začasne odredbe utemeljena.(2) Po presoji sodišča pa tožeča stranka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 ni uspela izkazati. Sklicuje se namreč na časovno omejeno ponudbo za nakup delnic, pri tem pa ni navedla oziroma pojasnila okoliščin glede eventualnega možnega podaljšanja ponudbe v primeru spremenjenih okoliščin. Prav tako ni zatrjevala, da gre za edino ponudbo oziroma da ni prejela drugih ponudb. Tožeča stranka tudi ni navedla, da delnic ne bi mogla prodati na drugačen način ter s tem omogočiti dolgoročno plačilno sposobnost oziroma kapitalsko ustreznost skupine P. d. d.

11V potrditev svojih navedb je tožeča stranka priložila Analizo. Iz te izhaja, 1) da matično podjetje P. d. d., ni insolventno, in 2) da bo ob predpostavki, da mu ne bo uspelo reprogramirati posojil od bank, postalo trajno nelikvidno avgusta 2011. Iz Analize tudi izhaja, 1) da Skupina P. ni insolventna, in 2) da bo ob predpostavki, da ji ne bi uspelo reprogramirati posojil od bank, postala trajno nelikvidna avgusta 2011. S takojšnjo prodajo M., d. d., bi subjekta pridobila le nekaj mesecev za pogajanja z bankami glede reprogramiranja kreditov. Tožeča stranka tudi ni dokazala trditve, da bi ji prodaja delnic M. zagotovila boljše pogajalsko izhodišče z bankami oziroma da je prodaja pogoj za reprogramiranje kreditov.

12Glede na navedeno je sodišče zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Odločba US RS Up-257/97 z dne 9. 9. 1997.

Op. št. (2): Sklep US RS Up 648/02 z dne 15. 12. 2003.