VSRS Sodba II Ips 220/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki naj bi tožniku nastala, ker se je moral izseliti iz stanovanja zaradi ničnosti prodajne pogodbe, ki jo je sklenil s toženo stranko. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da tožniku ni bilo znano ter mu tudi ni moglo biti znano, da stanovanja, ki ga je uporabljal, ne more odkupiti. Tožnik je s strani organov tožene stranke dobil predlog, naj poda vlogo za odkup stanovanja. Tožnik je predložil pogodbo, sklenjeno s stanovanjskim podjetjem, v kateri je bil tožnik naveden kot imetnik stanovanjske pravice. Tožnik je prava neuka stranka. Ni mu mogoče očitati pravne ignorance, v odnosu do toženke je šibkejša stranka. Za okoliščino, da na hišniškem stanovanju pravice do odkupa ni mogel pridobiti, je izvedel šele tekom pravde, ob sklepanju pogodbe pa je bil dobroveren.

3Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Revizija ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370 člena ZPP), izhaja, da je tožnik 6. 4. 1989 s Skupnostjo stanovalcev ... sklenil pogodbo o začasni uporabi hišniškega stanovanja ..., na podlagi katere se je vselil v stanovanje. Pravdni stranki sta 24. 6. 1993 sklenili prodajno pogodbo za to stanovanje. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 568/94 z dne 3. 2. 1999 ter s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 838/99 z dne 15. 9. 1999 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je prodajna pogodba nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom. Stanovanje je bilo hišniško stanovanje, na katerem se ni dalo pridobiti stanovanjske pravice ter ga kasneje odkupiti. V pogodbi o začasni uporabi hišniškega stanovanja je bilo določeno, da tožnik izgubi pravico do začasne uporabe stanovanja, če preneha opravljati hišniška dela, zato se je tožnik zavedal oziroma bi se vsaj moral zavedati, da na spornem stanovanju pravice odkupa ni mogel pridobiti, temveč, da stanovanje lahko uporablja le začasno. Ker z revizijo ni več mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, to ni dovoljeno niti pod navideznim uveljavljanjem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijske navedbe, da je dokazni postopek pokazal, da tožniku ni bilo znano oziroma da mu ni moglo biti znano, da hišniškega stanja ne more odkupiti, navedbe, da je za okoliščino, da na hišniškem stanovanju ni mogel pridobiti pravice do odkupa, izvedel šele tekom pravde, ter navedbe, da mu je toženka predlagala, naj poda vlogo za odkup stanovanja, izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, kar ni dovoljeno, zato ne potrebujejo podrobnejšega odgovora.

6Tožnikovo sklicevanje na nepoznavanje prava pa ne more predstavljati opravičljivega razloga, s katerim bi lahko uspel v revizijskem postopku. Dejstvo, da je prava neuka stranka, ne vpliva na njegovo dolžnost, da v pravnem prometu ravna s skrbnostjo, kakršna se pričakuje od povprečnega človeka pri sklepanju kupoprodajne pogodbe za nepremičnino (prvi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), kar je pojasnilo že pritožbeno sodišče. Na nepoznavanje pravnih predpisov se tožnik ne more sklicevati, saj so ti objavljeni in se z njimi lahko seznani vsak. Tožnik bi moral poznati določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR) in Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), na podlagi katerih stanovanja ni mogel odkupiti. Če je za nemožnost odkupa stanovanja izvedel šele kasneje, njegova nevednost v času sklepanja kupoprodajne pogodbe ne more bremeniti tožene stranke, temveč posledice opustitve dolžnega skrbnega ravnanja nosi sam. Nepoznavanje prava namreč bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati (načelo ignorantia iuris nocet). Stališče drugostopenjskega sodišča je torej pravilno, prav tako je pravilna uporaba materialnega prava.

7Pogoji za odgovornost tožene stranke na podlagi 108. člena ZOR, ki ureja odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe, tako niso podani. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo tudi določbe 10. in 40. člena ZSR ter določbe SZ, ki je urejal potek privatizacije stanovanj v družbeni lastnini.

8Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.