VSRS Sklep Cp 3/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

1Predsednik sodišča druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnil toženkino zahtevo za izločitev dveh sodnikov iz sojenja o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Navedel je, da je toženkin predlog, naj se zadeva ne dodeli drugemu oziroma četrtemu senatu, obravnaval kot predlog za izločitev sodnikov, navedenih v vlogi. Ker ni izključena verjetnost, da bo zadeva ob upoštevanju abecednega vrstnega reda dodeljena enemu izmed izločevanih sodnikov, je predlog obravnaval po vsebini. Izpodbijani sklep zavzema stališče, da niso podani niti subjektivni niti objektivni razlogi za dvom v nepristranskost izločevanih sodnikov. Sodnika namreč ne poznata strank v obravnavani zadevi. Okoliščina, da sta bila nekoč sodnika na sodišču, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, pa ni taka, ki bi pri razumnem človeku vzbudila dvom o nepristranskosti sodnika pritožbenega sodišča. Dejstvo, da sodnika izhajata iz iste pokrajine, ne dosega meje resnosti, ki se zahteva pri občevanju s sodiščem.

2Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navedla je, da ni podala predloga za izločitev, marveč predlog o nedodelitvi senatom, v katerih sta sodnika A. in B. Oba razloga, tj. poznanstvo s sodnico in izvor v isti pokrajini, bi moralo sodišče obravnavati skupaj. Sodišče se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb v zvezi s kazenskimi postopki. Tako kot je neživljenjsko trditi, da sodnika ni mogoče podkupiti, je neživljenjsko trditi, da na nobenega sodnika ne more vplivati močnejše poznanstvo z drugim sodnikom, če sodita na različnih stopnjah. Dejstvo, da je novomeško sodišče razmeroma majhno, še stopnjuje upravičeno bojazen v nepristranskost. Toženka se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi De Cubber.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz pravice do nepristranskega sojenja v prvem odstavku 23. člena Ustave med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Vrhovno sodišče v ustaljeni praksi upošteva merila, ki jih je glede vsebine zahteve po nepristranskem sodišču kot elementu poštenega sojenja oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali sodnik v postopku zagotavlja uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja namreč ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristransko sojenje v konkretni zadevi.(1)

5Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki so namenjeni zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, je v pravdnem postopku institut izločitve sodnika (70. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem sporu, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP in odklonitveni razlogi iz 6. točko 70. člena ZPP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, temveč so opredeljeni z generalno klavzulo.

6Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica meri na napačno opredelitev njene vloge, so neutemeljene. Pritožnica je svojo vlogo naslovila kot predlog, da se reševanje pritožbe ne dodeli II. senatu ali IV. senatu, v obrazložitvi pa je kot razlog za izločitev navedla, da v njiju sodelujeta dva poimensko navedena sodnika, in se sklicevala na zagotovitev pravice do nepristranskega sojenja. Odločitev na podlagi določb ZPP o izločitvi sodnikov je zato pravilna. Pritožničinega nasprotovanja vsebinski odločitvi ni mogoče opredeliti drugače, kot da je v nasprotju z njenim dosedanjim ravnanjem v postopku.

7Do drugačne odločitve ne more privesti niti pritožničino podrobno ukvarjanje z možnostjo, da glede sodnikov, na katera se nanaša njen predlog, obstaja upravičen dvom glede njune nepristranskosti in da ta okoliščina narekuje njuno izločitev iz sojenja. Sodniki odločajo na podlagi ustave in zakonov in morajo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih. Kriterij, ki ga za izločitev iz sojenja predlaga pritožnica, bi – pripeljan do skrajnosti – pomenil, da imajo stranke v sporu pravico do izbire sodnika. Take pravice jim pravni red ne daje. Po Ustavi in zakonu imajo pravico do naravnega sodnika, se pravi do sodnika, določenega v skladu z vnaprej opredeljenimi merili, in do nepristranskega sodnika. Kriterij za presojo nepristranskosti je zato nujno objektiviziran. Občutki posamezne stranke v sporu za presojo o tem, ali je zagotovljen videz nepristranskosti, sami po sebi ne zadoščajo.

8Izpodbijani sklep izhaja iz navedenih preudarkov. Ponavljanje razlogov – Vrhovno sodišče se z njimi strinja – ni potrebno. Kot odgovor na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče le dodaja, da niti povezano obravnavanje obeh okoliščin, ki jih je navedla pritožnica, tj. poznanstvo sodnikov in izvor v isti pokrajini, ne more omajati pravilnosti izpodbijane odločitve. Enako velja za nadaljnjo okoliščino, da je toženka zoper sodnico, ki je sodila na prvi stopnji, in zoper priče, ki so izpovedovale v postopku, vložila kazenske ovadbe.

9Zadeva De Cubber proti Belgiji (sodba z dne 26. 10. 1984) ni primerljiva z obravnavano zadevo. Tam je Sodišče ugotovilo kršitev pravice do nepristranskega sodišča na podlagi ugotovitev, da je isti sodnik obravnaval zadevo kot preiskovalni sodnik in kasneje kot član senata, ki je sodil v kazenski zadevi zoper pritožnika. Pritožničin primer očitno ni tak.

10Po navedenem je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. sklepe Cp 1/2007 z dne 1. 2. 2007, Cp 13/2008 z dne 21. 7. 2008, Cp 16/2008 z dne 18. 9. 2008 in Cp 1/2011 z dne 13. 1. 2011.