VSRS Sodba II Ips 842/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče stopnje je (v delu, ki je pomemben za revizijo) ugodilo zahtevku glede prve toženke za plačilo 5.513,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi prve toženke in sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Štelo je, da je tožnikova poškodba plod nesrečnega slučaja, ki ga mora trpeti tožnik sam.

2Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil revizijo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Ni šlo za običajno vstopanje na vlak. Toženka bi ga z usposabljanjem morala pripraviti na takšno situacijo, dokazno breme je na toženki, da dokaže, da ga s tem ne bi pripravila na vzpenjanje na vlak. Vzročna zveza med manjšim številom policistov in poškodovanjem tožnika je nedvomno podana. Toženka bi morala odrediti vstopanje na peronu. Tožnik ni bil seznanjen z nevarnostjo opravljanja kontrole.

3Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4Revizija ni utemeljena.

5Konkretne dejanske okoliščine, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: Tožnik (policijski pripravnik) je bil skupaj s še dvema policistoma dne 24. 11. 1998 dolžan pregledati ustavljeni vlak. Ker je bil peron krajši od vlaka, je z drugim policistom vstopal izven perona s prodnate, neravne podlage na enem koncu vlaka. Prva stopnica je bila nekoliko višja in ko se je vzpenjal, je padel in se pri tem poškodoval. Običajno so vlak pregledovali štirje policisti. Pregled je bilo treba opraviti hitro in s tem preprečiti nedovoljene prestope državne meje.

6Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da ravnanje delodajalca, ko je dopuščal vstopanje na vlak izven perona, ni bilo protipravno. Pri povzpenjanju po stopnicah izven perona in poškodbi zaradi zdrsa gre za običajno tveganje, ki ga potniki (tako kot zaposleni na železnici, cariniki, policisti ipd.) prevzemamo, ker je prevoz z vlakom včasih pač nujen (na primer ker ni drugih povezav z javnimi prevoznimi sredstvi), železniška infrastruktura pa je nemalokrat takšna kot v tem primeru (peron krajši od vlaka). Iz tožnikovih trditev ni razvidno, da bi imel kakšne posebne težave s kolenom, o katerih bi obvestil delodajalca, ki delovnega procesa ne bi prilagodil tožniku (njegovim posebnim lastnostim) v tem smislu, da bi prepovedal takšno povzpenjanje ali ga razporedil na drugo delo.

7Tožnik se neutemeljeno zavzema za drugačno porazdelitev dokaznega bremena glede dejstev, ki se nanašajo na vprašanje vzročne zveze. Zatrjevati in dokazati jih mora tožnik. Pri vzročni zvezi pri opustitvah je pomemben smisel in namen dolžnega ravnanja – šele potem lahko sodimo, ali je treba določeno posledico pripisati opustitvi dolžnega ravnanja. Tožnik bi moral pravočasno zatrjevati, kaj naj bi bil namen usposabljanja (da bi se poučil ravno o povzpenjanju po stopnicah na vlak) oziroma zakaj bi morali biti prisotni štirje policisti. Ni se mogoče strinjati s tožnikovim naziranjem, da je prva toženka tista, ki bi morala dokazati, da ga z usposabljanjem ne bi pripravila na vzpenjanje na vlak. Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).