VSRS Sklep II Ips 581/2009

Revizija se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 520/4, 520/24 in 520/25, stanovanjska stavba, dvorišče ter travnik, vse vpisane pri vl. št. 539, k. o. ..., do ¾, kar je toženka dolžna priznati in tožniku plačati njegove pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo potrdilo. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbi 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), poleg tega pa ni obrazložilo zaključka, da je tožnik iz svojih sredstev financiral nakup nepremičnine in gradnjo na njej. Tožnik se je skliceval le na delo, ki izvira iz časa trajanja zakonske zveze, morebitni večji delež na skupnem premoženju pa bi moral dokazati, kar mu ni uspelo. Čeprav toženka ni odgovorila na tožbo, sodišče ne bi smelo šteti, da so tožbene trditve resnične, saj določba prvega odstavka 59. člena ZZZDR izhaja iz dokazovanja večjega deleža. Če pa je sodišče tožnikove navedbe o fizičnem delu, popoldanskem delu, večjem zaslužku in pomoči prijateljev ter sorodnikov že štelo za resnične, bi moralo upoštevati še logičen zaključek, da je toženka skrbela za otroka, gospodinjstvo in podobno (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Sklepno ocenjuje, da razlogi, na katere sta se oprli sodišči nižjih stopenj, utemeljujejo zgolj enak delež strank na skupnem premoženju in ne tožnikovega večjega deleža. Sklicuje se še na svoje pritožbene razloge.

4Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni dovoljena.

7V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT oziroma 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom, kot je obravnavani, se ta vrednost presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v (ulomku ali odstotkih izraženem) deležu od ocenjene oziroma določene vrednosti spornega predmeta.(1)

8Tožnik je v tožbi, s katero je uveljavljal ugotovitev svojega deleža na skupnem premoženju v višini ¾, ocenil vrednost spora z zneskom 1,800.000,00 SIT oziroma 7.511,26 EUR. Tej vrednosti toženka ni ugovarjala, v reviziji pa se zavzema za ugotovitev enakega deleža strank na skupnem premoženju. Predmet revizijskega postopka tako ni celotna tožbena vrednost spora, ki se nanaša na zahtevani delež (¾), temveč le tretjina te vrednosti, ki se nanaša na ugotovitev višjega (nadpolovičnega) deleža tožnika (¼). Revizijsko sporna vrednost torej znaša le 2.503,75 EUR in mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP ne presega.

9Nedovoljeno revizijo (in v njej vsebovano stroškovno zahtevo) je sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.

---.---

Op. št. (1): Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 12. 12. 2002, Pravna mnenja 2/02, str. 7.