VSRS Sklep I Up 259/2010

Pritožba se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 1. 9. 2010. Z navedenim sklepom je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Avstriji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje v smislu Uredbe 2003/343 ES Dublinske uredbe.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Ker je tožnik že v letu 2001 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji in je tam tudi živel najmanj do leta 2008, je za obravnavanje tožnikove prošnje v smislu Dublinske uredbe pristojna Avstrija.

3Tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Poudarja, da bi morala njegovo prošnjo obravnavati Republika Slovenija, saj ima pravico zaprositi za mednarodno zaščito v katerikoli državi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo z dne 24. 9. 2010 sporoča, da je bil tožnik 23. 9. 2010 ob 10. uri na mejnem prehodu Karavanke predan Republiki Avstriji kot odgovorni državi članici za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, skladno s točko E prvega odstavka 16. člena Uredbe 2003/343 ES.

5Pritožba ni dovoljena.

6Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku. Če Vrhovno sodišče ugotovi, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, pritožbo kot nedovoljeno zavrže.

7Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da tožnik v času odločanja Vrhovnega sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh ni več, pa preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor. Zato je pravni interes tožnikov v tem upravnem sporu v času odločanja pritožbenega sodišča le še dejanske in ne pravne narave.

8V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke (s tem pa tudi izpodbijana sodba) imela pravne učinke le do takrat, ko je bil tožnik predan Republiki Avstriji kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito in v skladu z Dublinsko uredbo. Ta predaja izhaja tako iz odgovora tožene stranke na pritožbo, kakor tudi iz listin, ki jih je poslala sodišču. S predajo tožnika je pravzaprav izpodbijani akt tožene stranke prenehal učinkovati. Nastopila je nova pravna situacija. Tožnik si zato svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.