VSC sodba Cpg 249/2010

Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi, delno pa se pritožba zavrne in se v tč. 1, 3 in 5 izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu
spremeni tako, da glasi:
Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo glavnice v znesku 17.228,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 361.652,90 SIT od 15. 8. 1998 do 31. 12. 2001,
7.395,40 SIT od 4. 9. 1998 do 31. 12. 2001
771.535,00 SIT od 9. 9. 1998 do 31. 12. 2001
24.056,00 SIT od 9. 9. 1998 do 31. 12. 2001
441.105,00 SIT od 10. 9. 1998 do 31. 12. 2001
1.632.507,00 SIT od 23. 9. 1998 do 31. 12. 2001
1.740,00 SIT od 23. 9. 1998 do 31. 12. 2001
4.532,60 SIT od 3. 10. 1998 do 31. 12. 2001
15.815,30 SIT od 8. 10. 1998 do 31. 12. 2001
26.274,00 SIT od 8. 10. 1998 do 31. 12. 2001
79.306,00 SIT od 8. 10. 1998 do 31. 12. 2001
22.867,50 SIT od 15. 10. 1998 do 31. 12. 2001
9.489,20 SIT od 23. 10. 1998 do 31. 12. 2001
494.880,00 SIT od 27. 10. 1998 do 31. 12. 2001
150.987,00 SIT od 27. 11. 1998 do 5. 2. 2001
63.858,00 SIT od 27. 11. 1998 do 5. 2. 2001
20.790,00 SIT od 15. 12. 1998 do 27. 2. 2001
in za izvršilne stroške v znesku 352,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 84.574,00 SIT od 15. 3. 2000 do 27. 6. 2003.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.148,68 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.
Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 747,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku glavnice 17.228,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku specificiranih zneskov za čas do 31. 12. 2001 oz. 5. 2. 2002 in 27. 2. 2002, in za stroške izvršilnega postopka v znesku 352,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 84.574,00 SIT od 15. 3. 2000 do 27. 6. 2003, v višini 20 % (tč. 1 izreka). V presežku glede zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002 oz. 6. 2. 2002 in 28. 2. 2002 in za zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka za čas od 4. 11. 1999 do 14. 3. 2000 ter od 28. 6. 2003 dalje je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (tč. 2 in 4 izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 3.479,16 EUR tožeči stranki v 15 dneh.

To sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki in sicer tožena stranka le v izreku o pravdnih stroških, tožeča stranka pa v tč. 1 in 3 izreka.

Tožena stranka meni, da bi sodišče prve stopnje moralo o pravdnih stroških odločiti glede na uspeh pravdnih strank v pravdi (20 % oz. 80 %) in pri tem uporabiti določilo II. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ne določbe I. odst. tega člena. Poleg tega pa, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo stroške pristopa na narok 10. 5. 2007 in 4. 2. 2010 v višini 2 x po 600 točk namesto dvakrat po 300 točk, ker v obeh primerih ni šlo za prvi narok. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v izreku o stroških temu ustrezno spremeni oz. o stroških ponovno odloči.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da bo ugotovilo, da tožnikova terjatev do tožene stranke vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi obstoji v celotni vtoževani višini in ne zgolj v deležu 20 % ter tožniku prisodi poleg že priglašenih pravdnih stroškov na prvi stopnji še nadaljnje stroške pritožbenega postopka, kot so specificirani v stroškovniku te pritožbe. V obrazložitvi sodišču prve stopnje očita, da je to zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tožbo glede 80 % vtoževane terjatve zavrglo. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo IV. odst. 218. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) oz. določbo IV. odst. 66. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ki sta obe podobni in smiselno enaki, kot pravno relevantni pa obe izpostavljata dejstvo začetega postopka stečaja nad toženo stranko in njeno neplačilo terjatve, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Po določbi IV. odst. 218. čl. ZFPPIPP, ki se po I. odst. istega člena uporablja, če je po potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom bil začet stečajni postopek, lahko upnik v stečajnem postopku uveljavlja celoten znesek svoje terjatve, če njegova terjatev, za katero učinkuje prisilna poravnava, do takrat ni bila niti delno izpolnjena. Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje citiranih določb ni upoštevalo in je s tem zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava. Za pravilno uporabo materialnega prava bi sodišče moralo še popolnoma ugotoviti dejansko stanje, kar pa glede na nespornost relevantnih dejstev in predložene dokaze lahko stori sodišče druge stopnje samo.

Pritožbi sta bili poslani pravdnima strankama v odgovor. Tožena stranka odgovora na pritožbo tožeče stranke ni vložila. Tožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbo tožene stranke prerekala njene pritožbene navedbe kot neutemeljene. Pritožba tožeče stranke je v celoti utemeljena, pritožba tožene stranka pa delno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke (v višini vtoževane glavnice in zakonskih zamudnih obresti od posameznih vtoževanih zneskov katerih tek je omejilo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I 300/2004 z dne 2.3.2006 in Up-227/2005 z dne 24. 5. 2007) v deležu 20 %, v presežku to je v deležu 80 % ugotovljene terjatve pa je tožbeni zahtevek zavrglo. Tako je odločilo, ker je kot nesporno ugotovilo, da je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 77/2005 z dne 23. 11. 2005 (torej tekom tega pravdnega postopka) med toženo stranko in njenimi upniki potrjena prisilna poravnava, ki učinkuje tudi na vtoževano terjatev, ker je ta zapadla že pred začetkom postopka prisilne poravnave.

Toda sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo tudi, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki se vodi zoper toženo stranko pod opr. št. St 1496/2008, priglasilo vtoževano terjatev in izvršilne stroške, kar pritožbeno ni izpodbijano.

Iz trditev tožene stranke v postopku na prvi stopnji pa je razvidno, da je to terjatev v stečajnem postopku tožena stranka prerekala in da iz naslova le-te tožeči stranki po prisilni poravnavi ni ničesar poplačala. Tožena stranka je celo sama navedla, da je tožeča stranka imela na podlagi 66. čl. ZPPSL pravico v stečajni postopek prijaviti svojo terjatev v polnem znesku do katerega bi imela pravico, če prisilna poravnava ne bi bila potrjena (druga pripravljalna vloga tožene stranke z dne 14.12.2009). Prav takšno, zaradi potrjene prisilne poravnave nezmanjšano terjatev, pa je tožeča stranka tudi uveljavljala v pravdnem postopku in pri tem vztraja tudi v pritožbi.

Določilo IV. odst. 66. čl. ZPPSL, ki je podobno in smiselno enako sedaj veljavnemu določilu IV. odst. 218. čl. ZFPPIPP, katerega je v tem primeru potrebno uporabiti, glede na dne 9.3.2009 začeti stečajni postopek zoper toženo stranko, daje upnikom katerih terjatve, na katere učinkuje potrjena prisilna poravnava, niso bile niti delno izpolnjene, pravico v stečajnem postopku uveljavljati celoten znesek svoje terjatve, ki bi ga lahko sodno uveljavljali, če prisilna poravnava ne bi bila potrjena. Upoštevaje to materialnopravno določbo pa je terjatev tožeče stranke v znesku glavnice in obresti, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka, utemeljena v 100 % obsegu in ne zgolj v 20 %, kakor je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje in kar je priznavala tudi tožena stranka.

Tožena stranka je sicer v že navedeni vlogi kot razlog za priznavanje zgolj 20 % deleža po sodišču prve stopnje ugotovljene terjatve tožeče stranke navajala pravnomočno zavrnitev zahtevka tožeče stranke do višine 80 % glavnice, kar pa ne drži in iz spisovnega gradiva ne izhaja. Tožeča stranka pa 80 % znižanju glavnice do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko tudi ni mogla oporekati, saj je vse do začetka stečajnega postopka zoper toženo stranko lahko uveljavljala svojo terjatev le pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Šele s s stečajnim postopkom je zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave pridobila pravico uveljavljati terjatev v višini kot bi jo lahko uveljavljala, če prisilna poravnava ne bi bila potrjena (čl. 218 ZFPPIPP). Trditve tožene stranke so zato v tem delu tudi iz tega razloga neutemeljene. Pritožbi tožeče stranke je bilo tako ob pravilni uporabi določila IV. odst. 218. čl. ZFPPIPP upoštevaje v postopku na prvi stopnji podano trditveno in dokazno podlago, ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 1 in 3 spremeniti tako kot to izhaja iz izreka te sodbe (čl. 355 v zv. s I. odst. čl. 347 ZPP).

Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom glede glavne terjatve od katere se odmerjajo stroški uspela v celoti, je v skladu z določilom I. odst. 154. čl. ZPP upravičena do povrnitve vseh v pravdnem postopku nastalih ji pravdnih stroškov, kakor je o tem v postopku na prvi stopnji odločilo že sodišče prve stopnje. Ker pa je to za pristop na narok dne 10. 5. 2007 in v postopku II Pg 144/2005 (za pristop dne 4. 2. 2010) tožeči stranki priznalo po 600 točk, namesto po 300 točk, kolikor ji gre po tar. št. 20 točka 2 Odvetniške tarife, kar je utemeljeno pritožbeno izpodbijala tožena stranka, znašajo pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke 3.148,68 EUR in ne 3.479,16 EUR, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje. V tem delu, torej za znesek 330,48 EUR s pripadki, je bilo zato pritožbi tožene stranke tudi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških spremeniti, v presežku pa pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v celoti, je v skladu s I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 765,94 EUR (sestava pritožbe 750 točk, 2 % materialni stroški in DDV – skupno 421,36 EUR, povečano za 344,58 EUR sodne takse za pritožbo). Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ti niso bili potrebni za odločitev (čl. 155/I ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela delno v 9,5 %, zato je upravičena do uspehu sorazmernega dela priglašenih pritožbenih stroškov, torej v znesku 18,14 EUR (od skupno 191,00 EUR-sestava pritožbe 300 točk, prejem odločbe in poročilo stranki 40 točk, 2 % materialni stroški in DDV). Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo sodne takse za pritožbo, ker ta zaradi odloga plačila še ni zapadla in ni bila plačana.

Po pobotanju medsebojnih stroškov pritožbene v postopku obeh pravdnih stranke je tako tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki le-te v znesku 747,80 EUR v 15 dneh.

Pritožbeno sodišče je stroške pravdnih strank odmerilo po Odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/2003 in 70/2003) upoštevaje 41. čl. Zakona o odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/08 z dne 4. 7. 2008).