VSC sodba Cp 1068/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani tč. II izreka spremeni tako, da se znesek “4.021,64” nadomesti z zneskom “990,56”.
V preostalem delu se pritožbo zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.
Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici izročitvi trofejo – rogovje dne 29.7.2005 v jutranjih urah v revirju B. nedovoljeno odstreljenega trofejnega srnjaka 2 +, vključno s trofejnim listom, da pa se toženec izročitvi trofeje rogovja izogne, če plača tožnici znesek 625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2007 dalje do plačila in da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. I izreka) in

da je tožnica dolžna tožencu plačati pravdne stroške 4.021,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (tč. II izreka).

Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v celoti in pri tem uveljavljala pritožbeni razlog zmotno uporabo materialnega prava (3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter še podredno, da opravi preizkus odločitve o stroških pravdnega postopka. Navajala je, da je nesporno, da je šlo v obravnavanem primeru za nedovoljen odstrel trofejnega srnjaka, ker toženec ni imel veljavne dovolilnice. Šlo je za odstrelitev srnjaka, od katerega pripada trofeja tožnici ne pa uplenitelju, ker uplenitelj ni izpolnjeval zakonitih pogojev, ni imel dovolilnice, kot jih določa 52. čl. tč. 6 v zvezi s 5. tč. 54. čl. Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1, Ur. l. RS št. 16/2004, z začetkom veljavnosti 20.5.2004). Toženec je bil s strani gospodarja tožnice 1.7.2005 javno opozorjen, naj ne izvaja lova na trofejnega srnjaka, ker je izrabil bonus, kljub temu pa je 29.7.2005 tega odstrelil in s tem kršil poslovnik tožnice, kar pomeni, da bi trofeja pripadala uplenitelju le, če bi izpolnjeval vse zakonite pogoje za odstrelitev, najpomembnejši pogoj je dovolilnica, ker pa te ni imel, je ravnal v nasprotju z navedenimi zakonskimi predpisi in določbo 26. čl. ter 4. tč. 28. čl. Poslovnika tožnice. Slednja določa, da ima član pravico do lova na visoko divjad, če je upošteval dovolilnico, da se je odstrelila taka divjad, kot se je glasilo dovoljenje. Po Pravilniku o vrstah in moči lovskega orožja, načinu zasledovanja ranjene ali obstreljene živali ter višini škode na divjadi, ki je povzročena s protipravnim lovom (v nadaljevanju: Pravilnik, Ur. l. RS št. 73/2005), je v 7. členu zapisano, da je za škodo na divjadi, povzročeno s protipravnim lovom, upravljalec opravičen do odškodnine po ceniku, ki je sestavni del Pravilnika, vrednost odškodnine je 625,93 EUR. Škoda na divjadi je premoženjska škoda, povzročena z neposrednim protipravnim uničenjem, zanjo je odgovoren tisti, ki je ravnal namenoma ali iz malomarnosti. Toženec ni imel pravice do lova na visoko divjad, ni izpolnjeval osnovnega predpogoja, ker ni imel dovolilnice za odstrel, zato je ravnal v nasprotju z podzakonskimi in zakonskimi predpisi in je zato trofeja – rogovje – odstreljenega srnjaka last tožnice. Vprašanje protipravnosti lova je pravno vprašanje in ni v pristojnosti izvedencev. Ker je toženec nedovoljeno odstrelil trofejnega srnjaka, ker je kršil zakonska in društvena pravila, je njegovo ravnanje nedopustno in protipravno, za posledico ima poleg disciplinske tudi civilno – odškodninsko sankcijo. Toženec se je posledic svojega ravnanja zavedal in jih tudi hotel, zato je odškodninsko odgovoren in je odškodninski zahtevek utemeljen. Dalje je tožnica še navajala, da se pritožuje zoper izrek o stroških, ker skupni seštevek odvetniških točk znaša 1640 točk, k temu je dodati 20 % DDV in 2 % administrativnih stroškov, sodno takso 23,79 EUR, kilometrino 44,40 EUR in cestnino 4,00 EUR, kar skupaj znaša 752,00 EUR odvetniškega honorarja, davek na dodano vrednost znaša 150,00 EUR in ostali materialni stroški 87,23 EUR, torej znašajo skupaj toženčevi stroški 989,23 EUR. Lovska izkaznica pa izkazuje le pripadnost in članstvo stanovski organizaciji, zato je zmotno stališče sodišča, da je z njo izkazano posebno strokovno znanje toženčevega pooblaščenca po I. odst. 5. čl. Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003) in upravičenost do 100 % zvišanja tarife. Četudi bi bilo utemeljeno povišanje odvetniškega honorarja za 100 %, pa bi v tem primeru znašali vsi stroški kvečjemu 1.891,23 EUR, nikakor pa ne 4.021,64 EUR, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je le delno utemeljena, in sicer glede odločitve o stroških pravdnega postopka, v pretežnem delu pa je neutemeljena.

Tožbeni zahtevek tožnice je v tožbi postavljen kot alternativni zahtevek (facultas alternativa) oz. zahtevek za nadomestno izpolnitev (312. čl. ZPP), ker tožnica zahteva, naj se ji prisodi določena dajatev (izročitev rogovja – stvari) in hkrati ponuja tožencu, da lahko namesto dajatve, ki je predmet zahtevka, izpolni drugo dajatev (plača določen znesek denarja). Tožbeni zahtevek v 2. odst. tč. I tožbe torej ni odškodninski zahtevek, v njem vsebovan denarni znesek predstavlja nadomestilo za zahtevano izročitev rogovja v 1. odst. tč. I izreka, saj izrecno pravi, da se toženec “izogne” izročitvi zahtevane trofeje, če plača tožnici znesek 625,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

Tožnica je s svojim tožbenim zahtevkom zahtevala od toženca le eno izpolnitev (izročitev rogovja), dala pa mu je možnost, da se te obveznosti reši, če namesto izročitve zahtevane stvari plača denarni znesek. Za ta denarni znesek tožba sicer navaja termin “odškodnine za trofejo”, vendar iz trditvene podlage izhaja, da zahteva ta znesek namesto izročitve rogovja, ki ga je toženec sicer dolžan izročiti tožnici iz razloga, ker je to rogovje njena last zato, ker nedovoljeno odstreljeni srnjak predstavlja vrhunsko trofejo, ki ne pripada tožencu in jo je ta zadržal ter si jo prilastil z ravnanjem, ki je v nasprotju s predpisi.

Po presoji pritožbenega sodišča je glede na navedeno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničin zahtevek v 2. odst. tč. I tožbenega zahtevka odškodninski zahtevek, zato so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega temelja za utemeljenost tožbenega zahtevka kot odškodninskega zahtevka brezpredmetne, prav tako pa tudi pravni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem.

Glede na postavljen tožbeni zahtevek je moralo sodišče prve stopnje zgolj ugotoviti utemeljenost tožbenega zahtevka za izročitev zahtevane trofeje – rogovja in trofejnega lista.

Sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva:

da je toženec član lovske družine L., da je 29.7.2005 odstrelil trofejnega srnjaka brez dovolilnice, da je storil kršitev po 4. tč. 28. čl. Poslovnika tožnice, da je po odstrelitvi poklical gospodarja in mu povedal, da je odstrelil gumbarja, da je gospodar žival videl, da ni šlo za zastrelitev ali obstrelitev, temveč za odstrelitev (uplenjenje), da je toženec opravil lovski izpit in imel veljavno lovsko izkaznico, da je srnjaka uplenil v lovni dobi in v skladu z letnim načrtom lovske družine.

Teh ugotovljenih dejstev pritožba ne izpodbija.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravni zaključek, da 34. čl. Poslovnika tožnice določa, da je odstreljena trofeja last uplenitelja, tožnica (kot upravljalec lovišča) postane lastnik trofeje le v primeru neprijavljene zastrelitve in v primeru uspešnega iskanja ranjene ali obstreljene živali, zato tožnica ni dokazala, da je trofeja (in trofejni list) njena last in je iz tega razloga neutemeljen zahtevek za izročitev trofeje in trofejnega lista.

Sklicevanje pritožbe na določbe 6. tč. 52. čl. v zvezi s 5. čl. 54. čl. ZDLov-1 in navedbe o toženčevi odškodninski odgovornosti za škodo, povzročeno s protipravnim lovom, niso pravno relevantne, ker tožnica s tožbo ne uveljavlja povračila škode na divjadi, kakor je obrazloženo že zgoraj.

Glede na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da trofeja ni last tožnice, saj ni ugotovilo obstoja relevantnih okoliščin po 1. odst. 34. čl. Poslovnika tožnice (zastrelitev divjadi in neprijava le-te gospodarju) za zaključek, da je trofeja last tožnice.

Pritožbena navedba, da je bil toženec s strani gospodarja lovske družine 1.7.2005 javno opozorjen, naj ne izvaja lova na trofejnega srnjaka, ker je izrabil bonus, je nedovoljena pritožbena novota, ker navedbe o tem dejstvu tožnica ni podala v pravdnem postopku, v pritožbi pa ni izkazala, da je ni mogla podati pravočasno brez svoje krivde (I. odst. 337. čl. ZPP), zato te navedbe pritožbeno sodišče ni presojalo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da toženec ni izpolnjeval vseh zakonitih pogojev za uplenitev trofejnega srnjaka, ker ni imel dovolilnice in da tako določa 6 tč. 52. čl. v zvezi s 5. tč. 54. čl. ZDLov-1. Navedeni zakon v 60. členu opredeljuje pravico udejstvovanja v lovu in določa, da ima to pravica državljan Republike Slovenije, ki ima opravljen lovski izpit in veljavno lovsko izkaznico. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem dejstvu je toženec te pogoje izpolnjeval in je torej imel pravico udejstvovanja v lovu. 52. čl. ZDLov-1 opredeljuje škodo in v 6. točki določa, da je škoda na divjadi premoženjska in ekološka škoda, povzročena (med drugim z neposredno protipravno prilastitvijo divjadi). 5. tč. 54. člena pa določa krivdno odgovornost za škodo na divjadi, povzročeno na način iz 6. tč. 52. člena. Te določbe po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo pravne podlage v predmetni zadevi, saj tožnica ne zatrjuje nastanka škode na divjadi, povzročene z neposredno protipravno prilastitvijo divjadi in predmet zahtevka ni odškodnina za tako škodo.

Prepovedi pri opravljanju lova so navedene v I. odst. 44. čl. ZDLov-1, med njimi ni navedeno, da je prepovedano loviti brez (pri lovski družini izdane) dovolilnice. V 77. členu tega zakona so navedene kršitve, ki pomenijo prekršek in med njimi ni opredeljen kot prekršek lov oz. uplenitev (odstrel) srnjadi brez dovolilnice.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženčevo ravnanje pri odstrelu ne pomeni nezakonitega lova, ker je toženec izpolnjeval zakonske pogoje za izvajanje lova in ni pri tem storil nobenega z zakonom prepovedanega ravnanja, temveč je s svojim ravnanjem kršil društvena pravila, ker ob siceršnjem izpolnjevanju zakonskih pogojev za izvrševanje lova ni izpolnjeval pogoja iz Poslovnika tožnice, ker ni imel dovolilnice za odstrel prav takšnega srnjaka. Takšna kršitev pa je v 57. čl. Poslovnika opredeljena kot disciplinska kršitev, za katero član tožnice disciplinsko odgovarja, toženec je bil disciplinsko obravnavan in tudi disciplinsko kaznovan.

Določbe Poslovnika tožnice (niti pravil tožnice v prilogi A 8) ne vsebujejo določbe, ki bi v primeru odstrela (visoke divjadi) brez dovolilnice (niti v primeru neupoštevanja sicer pridobljene dovolilnice) opredelile tožnico za lastnika trofeje na tak način uplenjene živali. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da toženec iz razloga, ker ni pred odstrelom pridobil dovolilnice, ni izpolnil vseh v 28. čl. Poslovnika tožnice navedenih pogojev za pridobitev pravice do lova, vendar je za ravnanje člana tožnice v nasprotju z določbo 28. čl. Poslovnika v določbi 57. člena tega Poslovnika določena le disciplinska odgovornost člana.

Določbe Pravilnika po presoji pritožbenega sodišča niso upoštevna pravna podlaga v predmetni pravdi glede na tožničino trditveno podlago. Tožnica namreč ni zatrjevala dejstev o tem, da bi toženec pri obravnavanem odstrelu uporabil neprimerno vrsto lovskega orožja ali neprimerno vrsto lovskega streliva ali da bi v nasprotju s predpisanim načinom zasledoval divjad, kar vse so okoliščine, ki opredeljujejo lov kot protipraven po navedenem Pravilniku, protipraven lov pa je podlaga za pravico upravljalca lovišča terjati odškodnino po ceniku, določenem v istem Pravilniku. Sicer pa je bilo že uvodoma obrazloženo, da tožnik v tožbenem zahtevku ni zahteval plačila odškodnine, zato je pritožbeno sklicevanje na omenjeni Pravilnik povsem nerelevantno.

Tožnica v trditveni podlagi tudi ni navedla okoliščin iz 6. tč. 6. čl. Pravilnika, na podlagi katerih bi postala lastnica vtoževane trofeje, če bi bile te okoliščine ugotovljene pred sodiščem. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje tožnica ni dokazala, da je lastnica trofeje v zatrjevanih in nespornih okoliščinah uplenjenega srnjaka oz. da ima pravico zahtevati izročitev trofeje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek za izročitev trofeje ni utemeljen, posledično pa je neutemeljen tudi denarni zahtevek, ker gre v tem delu le za nadomestni zahtevek.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče sprejema stališče pritožbe, da lovska izkaznica ni nikakršno dokazilo o posebnem strokovnem znanju s področja lovstva kot izven pravnega področja po določbi 5. čl. OT, zato toženčevemu pooblaščencu na podlagi lovske izkaznice ni mogoče priznati 100 % zvišanja nagrade, sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo OT.

Pritožba tudi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je računsko napačno ugotovilo višino nagrade toženčevega pooblaščenca kot potrebnih pravdnih stroškov. Seštevek točk za vsa priznana opravila znaša 1640 točk, z dodanim 2 % pavšalom za materialne stroške, česar pritožba ne izpodbija in z upoštevanjem 20 % DDV ter prištetjem še sodne takse za odgovor na tožbo 23,79 EUR, kilometrine 44,40 EUR in cestnine 4,00 EUR, znašajo nagrada in stroški toženčevega pooblaščenca 990,56 EUR. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških v tč. II izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je znesek 4.021,64 EUR nadomestilo z zneskom 990,56 EUR (5. alineja 358. čl. ZPP).

V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso zgodile bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Tožnica je s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, njena pritožba pa je bila glede glavne stvari povsem neuspešna, zato je pritožbeno sodišče njen pritožbeni uspeh ocenilo za zanemarljiv in posledično odločilo, da mora sama nositi svoje stroške pritožbe (II. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z II. odst. 154. čl. ZPP).

Toženčev odgovor na pritožbo pa ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe, zato so bili toženčevi stroški sestave odgovora na pritožbo nepotrebni stroški pravdnega postopka in jih mora nositi sam (I. odst. 155. čl. ZPP).