VSC sklep I Ip 621/2009

Pritožbo se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo z dne 26.11.2008. Upnika sta s pravočasno pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje in pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navajala sta, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določajo, da lahko upnik, ki mu dolžnik na podoben način moti posest, kot je to storil že prej, v roku 30 dni predlaga za novo motenje izvršbo, torej na podlagi prejšnjega izvršilnega naslova. V konkretnem primeru je dolžnica upnika motila na opisan podoben način, kot je to storila že prej, saj jima je tudi z novim motilnim dejanjem preprečila dostop do iste garaže. Sodišče prve stopnje bi moralo postopati drugače, v skladu z določili SPZ, ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno je upnika napotilo na to, da si pridobita nov izvršilni naslov, zato je sklep nepravilen. Predlagala sta, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podredno pa sta predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se izvršilnemu predlogu stroškovno ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 229. čl. določa, da če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik. Predlog za izvršbo lahko poda upnik v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za ponovno motenje posesti, najkasneje pa v enem letu od ponovljenega motenja.

Glede na citirano zakonsko določbo v primeru, če se je način motenja bistveno razlikoval od prejšnjega načina motenja, ni pogojev za dovolitev izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, temveč mora upnik pridobiti nov izvršilni naslov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je upnik v predlogu za izvršbo zatrjeval ponovno motenje na način, da je dolžnica 29.10.2008 začela sama in po izpolnitvenem pomočniku pred vhodom v ta (skrajni desni) del garaže (na parc. št. ... k.o. M.) parkirati svoje osebno vozilo O. A., spolnitveni pomočnik pa svoje vozilo Audi tako, da je upnikoma ponovno onemogočen dostop do tega dela garaže. Ugotovilo je tudi, da je v izvršilnem naslovu bilo naloženo dolžnici, da nemudoma sprosti dostop do garaže na parc. št. ... k.o. M. tako, da upnikoma ali izroči ključ s pravo elektronsko kodo, s katerim bosta lahko nemoteno odpirala drsna vrata pred to garažo ali po spolnitvenem pomočniku zamenja ključavnico na teh vratih tako, da jih bosta lahko nemoteno odpirala in dostopala do tega dela garaže.

Te ugotovitve sodišča prve stopnje tudi niso pritožbeno izpodbijane. Iz izreka izvršilnega naslova pa je razvidno, da je bilo dolžnici v bodoče prepovedano pod za grožnjo izreka denarne kazni vsako tako ali podobno motenje posesti tega (skrajno desnega) dela garaže, zlasti pa vsakršno spreminjanje ali kode, s katero se odpirajo drsna vrata pred njo, ali ključavnice na teh vratih.

Pritožbeno sodišče se zato strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je parkiranje osebnega vozila pred vhodom v skrajni desni del garaže upnikov povsem nov način motilnega dejanja, in se to dejanje bistveno razlikuje od načina prejšnjega motenja. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji iz 229. čl. ZIZ in je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, pravna podlaga za presojo utemeljenosti

predloga za izvršbo v predmetni zadevi je citirana zakonska določba ZIZ, ne pa določbe SPZ, kakor zmotno navaja pritožba.

Pritožba je uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar tega pritožbenega razloga ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo takih bistvenih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Glede na zgoraj navedeno pa pritožba ni konkretizirala niti pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na ta pritožbeni razlog pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Upnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama trpeti svoje stroške vložene pritožbe (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).