VSC sklep EPVDp 74/2010

Pritožba storilca prekrška se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo storilčevo pritožbo, vloženo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 24. 3. 2010 kot prepozno in mu naložilo plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sklepa.

Proti takšnemu sklepu se pritožuje storilec prekrška, ki v pritožbi navaja, da mu je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vročen 14. 4. 2010 in da je pritožbo vložil 22. 4. 2010 tj. zadnji dan osemdnevnega pritožbenega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu prekrška bil vročen v skladu s 87. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na uporabo katerega napotuje II. odst. 67. čl. Zakon o prekrških (ZP-1). Ker vročevalec dne 29. 3. 2010 ni mogel opraviti osebne vročitve po I. odst. 87. čl. ZUP, je v skladu s III. odst. 87. čl. ZUP istega dne tj. 29. 3. 2010 v hišnem predalčniku storilcu pustil obvestilo, da lahko pošiljko v 15. dneh prevzame na pošti. Kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, je rok za prevzem pošiljke začel teči naslednjega dne, tj. 30. 3. 2010 in se je iztekel 13. 4. 2010. Ker se v skladu s IV. odst. 87. čl. ZUP vročitev šteje za opravljeno z dnem izteka 15. dnevnega roka za prevzem pošiljke, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je storilcu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil vročen 13. 4. 2010 in ne šele 14. 4. 2010, ko mu je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja puščen v hišnem predalčniku. Ker se šteje vročitev za opravljeno z dne 13. 4. 2010, je rok za vložitev pritožbe začel teči 14. 4. 2010 in se je iztekel 21. 4. 2010, ko bi bila pritožba še pravočasna, če bi bila poslana s priporočeno pošno pošiljko ali tega dne vložena neposredno pri sodišču. Ker pa je bila pritožba, ki jo je storilec poslal priporočeno po pošti 22. 4. 2010, je sodišče prve stopnje takšno pritožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno, kot je to določeno v III. odst. 202.a čl. ZP-1.

Pritožbene navedbe, da mu je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil vročen 14. 4. 2010 so glede na zgoraj navedeno neutemeljene, saj zgoraj povzeta dejstva izhajajo iz obvestila o prispelem pismu, ki je pripeto k l. št. 12 spisa. To obvestilo je v predpisani obliki izdala pristojna oseba

v mejah svoje pristojnosti, zato dokazuje tisto, kar se v njem potrjuje ali določa in v skladu s I. odst. 169. čl. ZUP šteje za javno listino. Po 171. čl. ZUP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena, vendar je v ta namen potrebno navajati konkretna dejstva in za trditve tudi ponuditi ustrezne dokaze. Trditev, da mu je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja bil vročen 14. 4. 2010, je po oceni pritožbenega sodišča posledica storilčevega napačnega razumevanja IV. odst. 87. čl. ZUP. Resda je vročevalec po izteku 15. dnevnega roka za prevzem dokumenta v hišnem predalčniku storilcu pustil dokument v hišnem predalčniku, saj mu to nalaga IV. odst. 87. čl. ZUP, in tudi to je nedvomno vročevalec storil. Kot pa je bilo že pojasnjeno zgoraj, se v primeru fikcije vročitve po IV. odst. 87. čl. ZUP rok za vložitev pravnega sredstva ne šteje naslednji dan od dneva, ko je naslovniku bil dokument puščen v hišnem predalčniku in se je imel možnost dejansko seznaniti z njegovo vsebino, temveč

naslednji dan od poteka 15. dnevnega roka za prevzem dokumenta na pošti, saj se z dnem izteka tega roka vročitev šteje za opravljeno in to ne glede na dejstvo, ali je ta dan sobota, nedelja, praznik ali kakšen drug dan, ko organ, pri katerem je treba opraviti procesno dejanje, ne dela. Slednje namreč ni ovira, da rok ne bi začel teči, temveč se to upošteva le v primeru, če se rok na takšen dan izteče in je potem zadnji dan roka za opravo procesnega dejanja prvi naslednji delovni dan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (III. odst. 163. čl. ZP-1), saj tudi v okviru uradnega preizkusa po 159. čl. ZP-1 ni bilo zaslediti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče.