VDSS sodba Psp 252/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi in razveljavi (pravilno odpravi) odločba toženca št. ... z dne 4. 10. 2006, da se odpravi in razveljavi odločba toženca št. ... z dne 3. 4. 2006, da je toženec dolžan priznati tožniku pravico do invalidske pokojnine in (?) pravico do pokojnine iz naslova dela in zavarovanja v Republiki Sloveniji od 27. 7. 1966 do 20. 5. 1970, skupno 3 leta, 9 mesecev in 24 dni, ter da je toženec dolžan tožniku plačati pravdne stroške.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da bi moralo sodišče zasledovati načelo materialne resnice in na podlagi izvajanja meddržavne pravne pomoči pridobiti vse potrebne podatke. Sodišče je zmotno zaključilo, da ima tožnik v Bosni in Hercegovini pokojnino tudi iz naslova dela v Republiki Sloveniji. Bosna in Hercegovina ne prevzema in ne plačuje pokojninskih obveznosti, ki bi jih morala plačati Republika Slovenija. Ker je bil tožnik od dne 27. 7. 1966 do dne 20. 5. 1970 zaposlen in zavarovan v Republiki Sloveniji in so bili plačani tudi prispevki, mu gredo pravice iz tega naslova, to je pravica do invalidske pokojnine in pravica do starostne pokojnine. Vztraja, da na podlagi slovenske delovne dobe v Bosni in Hercegovini ni pridobil pravice do pokojnine, niti ta doba ni bila vključena v zavarovalno dobo, saj je tožnik pravico do invalidske pokojnine pridobil kot invalid I. kategorije invalidnosti. Ta doba mu ni bila upoštevana niti v Republiki Avstriji. Tožnik je rojen 26. 8. 1947 in izpolnjuje starostni pogoj za upokojitev, poleg tega pa je zaradi poškodb pri delu in hudih bolezenskih stanj popolnoma nezmožen za delo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 10. 2006, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo toženca z dne 3. 4. 2006. S to odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine z dne 13. 1. 2005, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti (Ur. l. RS 50/97) ter odločil, da tožnik nima pravice do pokojnine. Tožnik je v Republiki Sloveniji dopolnil 3 leta, 9 mesecev in 24 dni pokojninske dobe, in sicer v obdobju od dne 27. 7. 1966 do dne 20. 5. 1970. V Bosni in Hercegovini oziroma v Republiki Hrvaški je dopolnil 4 leta, 2 meseca in 17 dni pokojninske dobe ter v Republiki Avstriji 14 let in 2 meseca pokojninske dobe. V Bosni in Hercegovini je z odločbo Federalnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Bosne in Hercegovine z dne 5. 9. 2003 pridobil pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 27. 9. 2002 dalje. Toženec je v izpodbijanih odločbah ugotovil, da je bila tožniku pri priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini upoštevana tudi slovenska pokojninska doba, zato za isto zavarovalno dobo v Republiki Sloveniji ne more pridobiti pravice do pokojnine. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sprejelo, pritrjuje pa ji tudi pritožbeno sodišče.

Ker v času vložitve tožnikove vloge z dne 13. 1. 2005 med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino še ni bil sklenjen sporazum s področja socialne varnosti, predstavljajo pravno podlago za odločitev v tej zadevi določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji – v nadaljevanju: ZPIZ-1). Odločitve v tej zadevi tudi ni mogoče sprejeti na podlagi določb Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti, ker je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, ne pa Republike Avstrije, kar je eden izmed pogojev, da bi zanj veljal ta sporazum. V Republiki Avstriji je tožnik sicer dopolnil del pokojninske dobe, vendar samo na podlagi tega dejstva pogoji za uporabo tega sporazuma niso izpolnjeni. Po 1. odstavku 177. člena ZPIZ-1 zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravic do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Nadalje 2. odstavek istega člena ZPIZ-1 določa, da se določba 1. odstavka uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. To pomeni, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Takšna razlaga pride v poštev, ko med državami bivše SFRJ ni sklenjena mednarodna pogodba, ki bi urejala seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja ter odmerjanja sorazmernih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Do sklenitve oziroma začetka veljavnosti omenjenega sporazuma med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določbo 177. člena ZPIZ-1 mogoče uporabljati le tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi in odmero le-te ali pa le za izpolnitev pogojev, z uveljavitvijo pravice do pokojnine v tej drugi državi že opravil izbiro med pokojninami.

Konkretno tožnik, pri katerem se je pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, v trajanju 3 let, 9 mesecev in 24 dni upoštevala pri skupni pokojninski oziroma zavarovalni dobi v trajanju 22 let, 2 mesecev in 11 dni pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, za to isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji. Iz odločbe nosilca zavarovanja v Bosni in Hercegovini z dne 5. 9. 2003 namreč nedvomno izhaja, da je pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine pridobil ob upoštevanju skupne pokojninske dobe 22 let, 2 mesecev in 11 dni, torej tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne glede na to, da mu je bil sorazmerni del invalidske pokojnine odmerjen le na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini (50 mesecev). Tudi iz prikaza pokojninske dobe, ki je kot priloga k odločbi z dne 5. 9. 2003 sestavni del te odločbe, izhaja, da se v pokojninsko dobo v trajanju 8 let in 11 dni (preostanek je tožnik dopolnil v Republiki Avstriji) všteje pokojninska doba dopolnjena v obdobju od dne 27. 7. 1966 do dne 20. 5. 1970 v trajanju 3 let, 9 mesecev in 24 dni, kar pa je ravno obdobje, ko je bil tožnik zaposlen v Republiki Sloveniji (fotokopija tožnikove delovne knjižice v upravnem spisu). Tožnik torej v pritožbi neutemeljeno vztraja, da mu slovenska doba pri priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini ni bila upoštevana.

Glede na navedeno je stališče sodišča prve stopnje in pred tem že toženca, da tožnik, ki je že uveljavil pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti pravice do pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, pravilno in podprto s sodno prakso tako pritožbenega sodišča, kakor tudi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jo sodišče prve stopnje tudi citira. Glede na določbo 177. člena ZPIZ-1 tožniku ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine (in tudi ne do starostne pokojnine oziroma do pokojnine iz naslova pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji, kot se glasi tožbeni zahtevek), zato je toženec njegovo zahtevo pravilno zavrnil, ne da bi ugotavljal tožnikovo invalidnost. Dne 1. 7. 2008 je začel veljati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS št. 10/08 – MP), katerega določbe glede na čas vložitve tožnikove zahteve v tem postopku niso uporabljive, lahko pa tožnik pravice na tej podlagi uveljavlja v novem postopku.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo vztrajanje, da bi moralo sodišče na podlagi izvajanja meddržavne pravne pomoči pridobiti vse potrebne podatke ter izvesti ostale dokazne predloge. Odločilno dejstvo v tej zadevi, torej, da je bila slovenska pokojninska doba upoštevana pri priznanju pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine s strani bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, je namreč nedvomno ugotovljeno že na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu, zlasti pa odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja z dne 9. 5. 2003, zato izvajanje ostalih dokazov ni bilo potrebno. Skladno z 8. členom ZPP, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazovanje po 213. členu ZPP obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po 2. odstavku 287. člena ZPP predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov tudi ustrezno obrazložilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemur pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Glede na navedeno pa je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na načelo materialne resnice (61. člena ZDSS-1), po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka.

Pritožbeno sodišče je zato, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.