VDSS sklep Psp 150/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se stroškovni sklep (IV. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se znesek „1.079,64 EUR“ zniža na znesek „946,36 EUR“.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je v celoti odpravilo odločbo toženca št. … z dne 22. 12. 2006 in delno odločbo toženca št. … z dne 20. 11. 2006 v 1. odstavku izreka v delu, v katerem je odločeno, da je tožnica od 2. 12. 2006 dalje zmožna za delo (I. točka izreka). V celoti je odpravilo odločbo toženca št. … z dne 12. 1. 2007 in odločbo (oziroma pravilneje sklep) toženca št. … z dne 12. 12. 2006 (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je tožnica od 2. 12. 2006 do vključno 2. 1. 2007 začasno nezmožna za delo v polnem delovnem času zaradi bolezni (III. točka izreka). Z izpodbijanim stroškovnim sklepom je sklenilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici 1.079,64 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Hkrati je z izpodbijanim sklepom tožbo v delu, s katerim tožnica zahteva, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo od 20. 1. 2007 do 15. 2. 2007, zavrglo.

Zoper sklep o zavrženju dela tožbe se je pritožila tožnica po pooblaščencu, ki je skupaj s pritožbo vložila tudi predlog za dopolnitev sodbe. Toženec se je pritožil zoper stroškovni sklep

(IV. točka izreka)

.

Pritožba zoper sodbo ni bila vložena in je že postala pravnomočna, zato ni predmet presoje pritožbenega sodišča.

Tožnica sklep izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da ima obrazložitev sklepa pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti. V sklepu namreč niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Poudarja, da je vložila pritožbo zoper odločbo z dne 20. 11. 2006, ki jo je toženec zavrnil z odločbo z dne 22. 12. 2006. Pritožila se je tudi zoper sklep z dne 12. 12. 2006, toženec pa je tudi to pritožbo zavrnil z odločbo z dne 12. 1. 2007. Zoper obe dokončni odločbi je uveljavljala tudi sodno varstvo pravic. Meni, da je razlog za začasno nezmožnost za delo v obdobju od 20. 1. 2007 do 15. 2. 2007 še vedno isto zdravstveno stanje. Priglasila je stroške pritožbe. Tožnica je z vlogo z dne 1. 10. 2008 predlagala, naj sodišče čim prej odloči o njenem predlogu za dopolnitev sodbe oziroma o pritožbi.

Toženec stroškovni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno in neskladno z določbami Odvetniške tarife (OT) naložilo v plačilo 50 točk za pregled dokumentacije ter 150 točk za sestanke s stranko, saj so ti stroški zajeti že v stroških za sestavo tožbe. Prav tako mu je sodišče prve stopnje nepravilno in neskladno z OT naložilo v plačilo 50 točk za porabo časa med zastopanjem na naroku dne 24. 5. 2007, saj je ta narok trajal eno uro, ter 80 točk za porabo časa za potovanje.

Meni, da je tožnica uspela le s polovico svojega zahtevka, to je za čas od 2. 12. 2006 do 2. 1. 2007, ne pa tudi za čas od 20. 1. 2007 do 15. 2. 2007, zato ji ni

mogoče priznati vseh stroškov postopka.

Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, saj toženec o začasni nezmožnosti za delo v obdobju od 20. 1. 2007 do 15. 2. 2007 sploh ni odločal. Poudarja, da je osebna zdravnica tožnici odprla bolniški stalež od 3. 1. 2007 do 19. 1. 2007, zaradi česar bi ji morala stalež odobriti tudi po tem datumu oziroma predlagati imenovanemu zdravniku podaljšanje nad 30 dni. Hkrati z odgovorom na pritožbo je toženec podal tudi odgovor na tožničin predlog za dopolnitev sodbe.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena

Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP),

ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Skladno z 366. členom ZPP se v postopku s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o odgovoru na pritožbo in o obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje

tožbo v delu, s katerim tožnica zahteva, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo od 20. 1. 2007 do 15. 2. 2007,

pravilno zavrglo,

nepravilno pa je odmerilo stroške postopka na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo v delu, s katerim tožnica zahteva, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo od 20. 1. 2007 do 15. 2. 2007 zavrglo, pri čemer se je postavilo na stališče, da niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, ker toženec o tožničini začasni nezmožnosti za delo v tem obdobju ni odločal. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja.

Po 63. členu ZDSS-1 je socialni spor dopusten, k

adar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih je vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti, konkretno v postopku ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo s strani imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije toženca na podlagi določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami

–

v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 - prečiščeno besedilo s spremembami - v nadaljevanju: Pravila). To pomeni, da se v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost upravnega akta toženega zavoda kot nosilca socialnega zavarovanja in glede na to meritorno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika kot zavarovanca (81. člen ZDSS-1). V tem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o pravilnosti in zakonitosti dokončnih odločb toženca z dne 22. 12. 2006 in z dne 12. 1. 2007 ter glede na tožbeni zahtevek o tožničini začasni nezmožnosti za delo od dne 1. 12. 2006 do 2. 1. 2007. Ob dejstvu, da je bila tožnica v bolniškem staležu, ki ji ga je odprla njena osebna zdravnica od dne 3. 1. 2007 do dne 19. 1. 2007, kar tožnica sama navaja in izhaja tudi iz potrdila o upravičeni zadržanosti z dela z dne 23. 1. 2007 (priloga A 23), o začasni nezmožnosti za delo za čas od 20. 1. 2007 dalje ni moglo odločati, saj o tem predhodno ni tekel predsodni postopek pri tožencu. Procesna predpostavka za odločanje o začasni nezmožnosti za delo od dne 20. 1. 2007 dalje bi bila ob dejstvu, da je bila tožnica od dne 3. 1. 2007 do dne 19. 1. 2007 ponovno v bolniškem staležu, podana le, če bi toženec oziroma imenovani zdravnik in nato zdravstvena komisija odločila o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni na podlagi predloga osebnega zdravnika (2. odstavek 82. člena ZZVZZ). Ker torej v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo od dne 20. 1. 2007 do dne 15. 2. 2007, je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP tožbo v tem delu pravilno zavrglo, kar je tudi ustrezno obrazložilo s pravnimi in dejanskimi razlogi, zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP,

neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je v IV. točki izreka sodbe sklenilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici 1.079,64 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, pri čemer se je oprlo na določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Štelo je, da je tožnica v sporu uspela v celoti. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica v tem sporu ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato ji je toženec dolžan na podlagi 3. odstavka 154. člena stroške postopka povrniti v celoti. Tožnica je namreč uspela s tožbenim zahtevkom na odpravo odločb toženca z dne 22. 12. 2006 in 20. 11. 2006 ter z dne 12. 1. 2007 in 12. 12. 2006 ter na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 2. 12. 2006 do 2. 1. 2007 in so torej pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Utemeljeno pa toženec opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici nepravilno priznalo 50 točk za pregled dokumentacije ter 150 točk za sestanke s stranko, saj so ti stroški zajeti že v stroških za sestavo tožbe. Za sestanke in preglede spisov se po tarifni številki 39 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami- v nadaljevanju: OT) stroški obračunavajo le, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo tudi 80 točk za porabo časa za potovanje. Po 4. odstavku 7. člena OT za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk. Tožnico je na naroku dne 25. 4. 2005 zastopala Odvetniška družba U. in partnerji o.p. - d.n.o. iz Ljubljane, na naroku dne 8. 11. 2007 pa Odvetniška družba … in partnerji o.p.- d. n. o. iz Kranja, zato je stroške potovanja mogoče priznati le za čas potovanja na narok dne 8. 11. 2007, to je na relaciji Kranj-Ljubljana-Kranj, in sicer 40 točk za 1 uro potovanja. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odmerilo stroške za čas trajanja naroka dne 25. 4. 2005, ki je trajal od 12. 00 ure do 13. 00 ure (zapisnik na listovni številki 25-27) v višini 50 točk. Za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete druge in nadaljnje pol ure tudi urnina v višini 50 točk. Kadar trajata čakanje na narok in narok skupno do pol ure, pripada odvetniku samo plačilo za udeležbo na naroku (7. člen OT). Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče odmerjene stroške znižalo, tako da je od pravilnega seštevka vseh s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov v višini 1930 točk (in ne 1880 točk kot je to pomotoma izračunalo sodišče prve stopnje) odštelo neutemeljeno priznanih 240 točk.

Tožnica je skupaj s pritožbo zoper sklep vložila tudi predlog za dopolnitev sodbe, v katerem predlaga, naj sodišče odloči o njeni začasni nezmožnosti za delo od 3. 1. 2007 do 19. 1. 2007. Iz podatkov v spisu sicer izhaja, da je bila tožnica v tem obdobju že v bolniškem staležu, ki ji je bil odprt s strani osebne zdravnice, vendar pa pritožbeno sodišče ni pristojno za odločanje o tem predlogu, temveč je to v pristojnosti sodišča prve stopnje (327. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je o pritožbah odločilo pred odločitvijo sodišča prve stopnje o predlogu za dopolnitev sodbe, ker glede na dejstvo, da je bila tožnica v času od 3. 1. 2007 do 19. 1. 2007 v bolniškem staležu, odločitev o predlogu za dopolnitev sodbe glede začasne nezmožnosti za delo v tem obdobju ne vpliva na odločitev o pritožbah.

Pritožbeno sodišče je zato, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se izpodbija sklep o zavrženju dela tožbe, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožnice na podlagi 2. točke 365. člena ZPP ter 353. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je

pritožben

o sodišče ugodilo pritožbi toženca in upoštevaje

določbe OT na podlagi 3. točke 365. člena ZPP stroškovni sklep (IV

. točka izreka sodbe) spremenilo tako, da je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje znižalo na 946, 36

EUR

.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP stroške pritožbe krije sama.