UPRS sklep I U 16/2011

1. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.
2. Tožba se zavrže.

Tožnik je dne 4. 1. 2011 vložil pritožbo (pravilno: tožbo) zoper odločbo, navedeno v uvodnem delu tega sklepa, ter obenem predlagal vrnitev v prejšnje stanje. V vlogi navaja, da se z odločbo ne strinja, ker je ni podpisal, da ima v družini dva invalida in dve starejši osebi ter da ima majhno pokojnino. Imel je že več odvetnikov, enega je določilo sodišče in drugega je najel sam, ostale je sodišče zavrnilo. Vrnitev v prejšnje stanje zahteva na podlagi 116. in 117. člena ZPP in na podlagi 103. do 108. člena ZUP.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

V konkretnem primeru iz podatkov, ki so v spisu, sledi, da je tožnik tožbo vložil po poteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka za tožbo. Vrnitev v prejšnje stanje se v takšnem primeru predlaga na podlagi določb 24. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010 – v nadaljevanju: ZUS-1) in ne na podlagi določb ZUP oziroma, vsaj ne neposredno, na podlagi določb ZPP. Sodišče pa jo lahko dovoli samo, če je stranka rok za tožbo zamudila iz opravičenega vzroka in če je predlog vložen v predpisanem roku. Okoliščine za utemeljitev predloga mora stranka verjetno izkazati že ob vložitvi predloga (tretji odstavek 24. člena ZUS-1). Tožnik v svoji vlogi posebnega vzroka za zamudo ne navaja. Okoliščine, ki jih navaja, pa same po sebi tudi ne kažejo na to, da bi lahko povzročile zamudo, ki bi se ji ne bilo mogoče izogniti. In ker je na stranki, da izkaže razloge, ki opravičujejo zamudo predpisanega roka, le-ti pa iz vloge niso razvidni, je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Tožbo je moralo sodišče zavreči.

Kot že rečeno, tožnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za tožbo ni bil uspešen. Zato sodišče ostaja pri ugotovitvi, da je z ozirom na datum prejema izpodbijane odločbe s strani tožnika (20. 9. 2010), razviden iz povratnice, ki je v spisih, in z ozirom na datum vložene tožbe (4. 1. 2011) tožba očitno vložena po poteku tridesetdnevnega, nepodaljšljivega roka in torej prepozno. Zato je moralo sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 32. člena ZUS-1 kot prepozno zavreči.