UPRS sodba I U 774/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja je tožena stranka pod točko 1 izreka pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko odločbo delno ugodila in je prvostopenjsko odločbo odpravila ter sama odločila o zadevi tako, da je tožnika, predsednika A., ki je pred to funkcijo opravljal naloge na delovnem mestu tajnika A. z izhodiščnim količnikom 6,00, z dnem prevzema v Ministrstvo za promet prevedla v uradniški naziv tretje stopnje podsekretar. V obrazložitvi odločbe navaja, da se je tožnik pritožil zoper odločbo prvostopenjskega organa o imenovanju v uradniški naziv podsekretarja. Povzema njegove pritožbene navedbe, v katerih je navajal, da ni bilo upoštevano, da je bil tožnik s sklepom Vlade RS z dne 23. 1. 2003 imenovan na funkcijo predsednika A. V pritožbi tudi navaja, da prvostopenjski organ ni upošteval, da mu je bil z odločbo Vlade RS z dne 15. 4. 2004 določen količnik za določitev plače v višini 7,50. Nadalje je v pritožbi navajal, da je Akt o notranji sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v A. za delovno mesto predsednika A. določal, da se opravlja v nazivih sekretar ali višji sekretar. Ker se nazivi s količnikom 6,36 in več prevedejo v naziv sekretar, bi moral biti preveden v naziv sekretarja. V pritožbi tudi navaja, da se je njegov položaj poslabšal kljub temu, da bi mu moralo biti zagotovljeno enakovredno delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred tem. Tožena stranka v izpodbijani odločbi nadalje pojasnjuje, da je tožnik 1. 12. 1984 sklenil delovno razmerje v A. za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto tajnika. Na tem delovnem mestu je opravljal naloge v statusu bivšega višjega upravnega delavca (svetovalca vlade) z izhodiščnim količnikom 6,00, kar izhaja iz odločb Komisije Vlade RS za kadrovske in administrativne zadeve z dne 1. 3. 1996 in 10. 6. 1999. Naloge na tem delovnem mestu je opravljal vse do januarja 2003, ko je bil s sklepom vlade z dne 23. 1. 2003 imenovan na funkcijo predsednika A. Dne 20. 6. 2006 mu je bil izdan ugotovitveni sklep, s katerim je bil na podlagi priloge 1 Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS št. 73/05 in nadaljnji) uvrščen v 53. plačni razred. V določbi 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS št. 105/06) je določeno, da A. s 1. 1. 2007 preneha delovati, njegove naloge pa prevzame Ministrstvo za promet. S 1. 1. 2007 Ministrstvo za promet prevzame vse zaposlene, dokumentacijo, tehnična in materialna sredstva A. Vsi zaposleni na A. so vključeni v sistem javnih uslužbencev, za katere v celoti velja Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZJU). Tožnik ob uveljavitvi ZJU ni bil preveden v uradniški naziv. Prvostopenjski organ mu je 20. 12. 2006 izdal odločbo, s katero ga je prevedel v uradniški naziv tretje stopnje, podsekretar. Zoper to odločbo je vložil pritožbo, komisija za pritožbe je pritožbo zavrnila, vendar je tožnik sprožil upravni spor in je upravno sodišče s sodbo opr. št. U 675/2007-9 z dne 12. 12. 2008 tožbi ugodilo in odpravilo odločbo z dne 20. 12. 2006 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z obrazložitvijo, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen. Prvostopenjski organ je tožnika ponovno imenoval v uradniški naziv podsekretar, komisija za pritožbe pa je ugotovila, da so pritožbene navedbe utemeljene v delu, ko pritožnik zatrjuje nejasnost izreka. Drugostopenjski organ tako v ponovljenem postopku ugotavlja, da ni sporno, da je bil tožnik ob prevzemu dne 1. 1. 2007 predsednik A., torej funkcionar. Pred imenovanjem na funkcijo je opravljal naloge tajnika A. z izhodiščnim količnikom 6,00. Upoštevajoč 5. odstavek 191. člena ZJU v povezavi s 1. odstavkom 194. člena ZJU je to edina podlaga, ki tožniku omogoča pridobitev uradniškega naziva brez javnega natečaja. Peti odstavek 191. člena ZJU je bil pravna podlaga za imenovanje v uradniški naziv funkcionarjev, ki jim je z dnem začetka uporabe ZJU prenehala funkcija. Navedena določba napotuje na uporabo 194. člena ZJU, pri čemer je potrebno uporabljati naziv, ki so ga posamezniki dosegli pred imenovanjem na funkcijo. Tožnik je pred funkcijo predsednika A. opravljal naloge na delovnem mestu tajnika A., v statusu višjega upravnega delavca z izhodiščnim količnikom 6,00. V skladu z 2. alinejo 1. odstavka 194. člena ZJU pa se nazivi s količnikom od 5,31 do 6,35 prevedejo v naziv podsekretar. Na pridobitev višjega naziva ne more vplivati Akt o notranji sistemizaciji, delovnih mest in nazivih v A., v skladu s katerim je bilo delovno mesto predsednika A. sistemizirano kot uradniško delovno mesto na položaju, na katerem se naloge opravljajo v nazivu sekretar in višji sekretar. Iz priložene dokumentacije namreč ni razvidno, da bi bil tožnik imenovan na navedena uradniška naziva, prav tako pa ni razvidno, da bi bil sploh razporejen na delovno mesto. Prav tako je brez osnove stališče, da bi moral organ prve stopnje tožniku zagotoviti enakovredno delovno mesto, saj je bil tožnik pred prevzemom funkcionar. V ministrstvu pa sta funkcionarja samo minister in državni sekretar, naloge A. pa so bile umeščene kot naloge sektorja, ki ga vodi uradnik na položaju.

Tožnik v tožbi povzema izpodbijano odločbo in navaja, da bi moralo Ministrstvo za promet, Direkcija za ceste, ki je prevzela vse zaposlene, slednjim zagotoviti enaka delovna mesta, kot so jih zasedali pred ukinitvijo A., skupaj z nazivi, ki ustrezajo oziroma so skladni z nazivi, ki so jih imeli zaposleni v A. z vsemi pravicami, povezanimi s posameznim delovnim mestom. Ne drži stališče, da je ob reorganizaciji podlaga za prevedbo zgolj izhodiščni količnik delovnega mesta. Ker se je uradniški naziv tožnika skladno z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v A. na delovnem mestu predsednika sveta glasil sekretar ali višji sekretar, bi morala tožena stranka zagotoviti delovno mesto z nazivom sekretarja oziroma višjega sekretarja. V primeru tožnika bi tožena stranka morala uporabiti Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in Akt o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih v A. Navedena uredba v prilogi 1 pod šifro B017108 za delovno mesto predsednika republiškega A. določa plačni razred 53. Tožnik je bil dejansko uvrščen v 53. plačni razred, kot izhaja iz ugotovitvenega sklepa Vlade RS z dne 20. 6. 2006. Iz navedene uredbe izhaja, da je ima tožnik uradniški naziv druge stopnje, to je sekretar oziroma višji sekretar. Iz omenjenega akta pa izhaja, da sta za delovno mesto predsednika A. mogoča samo uradniška naziva sekretar ali višji sekretar, pri čemer je količnik za osnovno plačo sekretarja določen v višini 6,80, za višjega sekretarja pa v višini 8,00, kar pomeni, da je količnik za osnovno plačo tožnika znašal najmanj 6,80. Ob smiselni uporabi 194. člena ZJU se naziv s količnikom 6,36 in več prevede v naziv sekretar in bi zato mora biti tožnik pravilno preveden v uradniški naziv sekretar in ne v naziv podsekretar. Ne drži stališče tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da bi kdaj bil imenovan v uradniški naziv sekretar ali višji sekretar. Pri prevedbi tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je bil tožnik s sklepom vlade z dne 23. 1. 2003 imenovan na funkcijo predsednika A. in da mu je bila dne 15. 4. 2003 izdana odločba, s katero je bil določen količnik za določanje plače v višini 7,50. A. nikoli ni sodil med državne organe in tudi tožnika ni bilo mogoče uvrstiti med delavce v organih države uprave. Slednje izhaja tudi iz dopisa Ministrstva za javno upravo št. 1001-59/2006 z dne 19. 5. 2006. Zaradi tega se določba 191. člena ZJU v konkretnem primeru ne more uporabiti. Prevedba je povsem degradirala minulo delo tožnika, ki je v A. aktivno deloval več kot dvajset let. Tožena stranka bi morala upoštevati, da se s prevzemom delavcev A. v okvir ministrstva ne bi smel poslabšati njihov položaj, kar pa se je zgodilo v primeru tožnika. Iz fotokopije plačilnih listov iz časa, ko je bil še predsednik A. ter plačilnih listov, ki predstavljajo njegove plače po prevedbi, je razvidno, da so te plače nižje. Gre za več kot 13% nižje mesečne dohodke in poslabšanje položaja tožnika. Tožnik predlaga, naj sodišče drugostopenjsko odločbo razveljavi, prvostopenjsko odločbo pa spremeni tako, da se tožnika imenuje v uradniški naziv sekretar in se upoštevajoč minulo delo uvrsti v ustrezen plačni razred. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zahteva tožnika, da bi mu moral biti zagotovljen naziv, kot ga je imel v A., povsem neutemeljena, saj tožnik v zahtevani naziv (sekretar ali višji sekretar) nikoli ni bil imenovan, prav tako pa nikoli ni bil razporejen na delovno mesto predsednika sveta v skladu z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v A. Prav tako nihče od drugih zaposlenih v A. ni bil imenovan v uradniški naziv in razporejen na delovno mesto v skladu z novim aktom o sistemizaciji. Tako ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik do prenehanja delovanja A. opravljal funkcijo predsednika A. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi morala tožena stranka upoštevati Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. Ta uredba določa plačne razrede in podrobnejše kriterije za uvrstitev direktorjev v plačne razrede, ta uvrstitev pa v skladu z veljavno zakonodajo ni in ne more biti pravna podlaga za pridobitev uradniškega naziva. V skladu s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za promet, Direkciji za ceste, se prenesene naloge A. opravljajo v organizacijski enoti Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. Sektor vodi vodja sektorja, ki je položajno uradniško delovno mesto, za zasedbo katerega je pogoj uradniški naziv podsekretar. Ker tožnik ob prehodu uradniškega naziva ni imel ter ob dejstvu, da je bil takrat funkcionar, je bila uporaba 5. odstavka 191. člena ZJU v povezavi s 194. členom ZJU edino smiselna in sploh edini način, da tožnik pridobi uradniški naziv. Javni uslužbenci so sicer ob prehodu v nov uslužbenski sistem leta 2003 pridobili naziv s prevedbo, kasneje pa je pridobitev uradniškega naziva v skladu z določbo 2. odstavka 84. člena ZJU vezana na izvedbo javnega natečaja, premestitev ali napredovanje. Dejstvo je, da je tožnik pred opravljanjem funkcije predsednika A. opravljal naloge tajnika A. v statusu bivšega višjega upravnega delavca - svetovalca vlade s količnikom za določitev osnovne plače 6,00. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da je tožena stranka s prvo odločbo z dne 20. 12. 2006 tožnika po več letih imenovala za nazaj v uradniški naziv tretje stopnje, ki ga je tožnik pridobil pred imenovanjem na funkcijo tajnika A. ter ga nato na podlagi tega naziva prevedla v nov uradniški naziv podsekretar. Tožnik meni, da gre za degradacijo, poslabšanje položaja in da bi morala tožena stranka upoštevati, da je imel tožnik določen količnik glede na funkcijo, ki jo je opravljal od leta 2003 po Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju. Že dejstvo, da je tožena stranka tožnika prevedla za nazaj za leto 2003 predstavlja retroaktivno dejanje, ki ga Ustava RS dopušča samo v izjemnih primerih, v primeru tožnika predstavlja grob poseg v njegove pravice, ki se odražajo v poslabšanju njegovega položaja. Tožena stranka bi morala upoštevati status, ki ga je imel tožnik od 23. 1. 2003 kot predsednik A. ter ga prevesti v naziv sekretar. Iz Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju izhaja, da ima tožnik uradniški naziv druge stopnje, to je sekretar oziroma višji sekretar.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tožbenem zahtevku predlagal tudi spremembo odločbe prvostopenjskega organa št. 1009-7/2006/40 z dne 20. 3. 2009, vendar je sodišče smiselno štelo, da je tožba vložena le zoper odločbo Komisije za pritožbe in delovnega razmerja št. 10051-389/2010/2 z dne 21. 4. 2010, saj je bila s to določbo prvostopenjska odločba odpravljena, torej prvostopenjske odločbe ni več, zato je sodišče smiselno štelo, da tožnik izpodbija le drugostopenjsko odločb, s katero je tožena stranka tudi odločala o njegovi pravici.

ZJU v 5. odstavku 191. člena določa, da imajo državni sekretar, predstojnik organa v sestavi, predstojnik vladne službe in osebe iz 4. odstavka tega člena (tu so mišljeni namestniki predstojnikov in osebe v organih države uprave, ki imajo status funkcionarja) pravico do imenovanja v uradniški naziv v skladu s 194. členom tega zakona glede na naziv, ki so ga dosegli pred imenovanjem na funkcijo, in do razporeditve na delovno mesto, ki ustreza temu nazivu. Tožnik je bil do njegovega prevzema na Ministrstvo za promet na funkciji predsednika A. Dejstvo, da je šlo za funkcijo, izhaja iz sklepa Vlade RS št. 118-88/2002 z dne 23. 1. 2003, kjer je navedeno, da se tožnik imenuje na funkcijo predsednika A. Tožniku je funkcija prenehala na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS št. 105/06), saj ta zakon v 20. členu določa, da A. preneha delovati 1. 1. 2007, njegove naloge pa prevzame Ministrstvo za promet. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik pred imenovanjem na funkcijo opravljal nalogo tajnika A. v statusu bivšega višjega upravnega delavca z izhodiščnim količnikom 6,00. To izhaja iz odločbe Komisije za kadrovske in administrativne zadeve Vlade RS št. 143-02/94-a z dne 1. 3. 1996, kjer v obrazložitvi odločbe piše, da je za delovno mesto določen količnik za določitev osnovne plače v višini 6,00. V 194. členu ZJU je določeno, da se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v organih državne uprave, upravah lokalnih skupnosti in pravosodnih organih prevedejo v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev osnovne plače, in sicer nazivi s količnikom od 5,31 do 6,35 v naziv podsekretar. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožnika pravilno prevedla v uradniški naziv podsekretarja.

Glede tožbene navedbe, da bi moralo Ministrstvo za promet, Direkcija RS za ceste, zaposlenim zagotoviti enaka delovna mesta, kot so jih zasedali pred ukinitvijo A., sodišče ugotavlja, da tožniku ni bilo mogoče zagotoviti enake funkcije, kot jo je imel prej, saj sta funkcionarja na ministrstvu le minister in državni sekretar. Funkcije predsednika A. z ukinitvijo tega organa ni več. V zvezi s tožbeno navedbo, da se je uradniški naziv tožnika skladno z Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v A. na delovnem mestu predsednika sveta glasil sekretar ali višji sekretar in bi ga morala tožena stranka zato imenovati v naziv sekretarja, pa sodišče ugotavlja, da četudi je ta akt za to delovno mesto ta dva naziva predvideval, pa tožnik v nobenega od teh dveh uradniških nazivov ni bil imenovan. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka smiselno uporabiti Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju, saj se ta uredba nanaša na plačne razrede direktorjev v javnem sektorju, v obravnavani zadevi pa gre za prevedbo v uradniški naziv. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju se torej nanaša na drugo vsebino kot pa je predmet tega upravnega spora. Pri tem upravnem sporu je bistveno le to, ali je bila prevedba v naziv pravilna, medtem kot je uvrstitev v plačni razred nekaj drugega. Iz Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju ne izhaja, da ima tožnik uradniški naziv druge stopnje, ampak to, da se ga uvrsti v 53. plačni razred. Ta uredba namreč ne določa imenovanja v nazive, temveč uvrstitev v plačne razrede, kar sta različni zadevi. Tožnik v času delovanja A. ni bil imenovan v uradniški naziv. Iz ugotovitvenega sklepa Vlade RS, Komisije za kadrovske in administrativne zadeve št. 10007-64/2006/3 z dne 20. 6. 2006 izhaja, da je tožnik s 1. 3. 2006 uvrščen v 53. plačni razred, vendar pa iz tega sklepa ne izhaja, da bi bil imenovan v katerega od uradniških nazivov po ZJU. V tožbi je navedeno, da tožena stranka ni upoštevala dejstva, da je bila tožniku dne 15. 4. 2003 izdana odločba, s katero je bil določen količnik za določanje plače v višini 7,50. Sodišče pri tem ugotavlja, da iz te odločbe res izhaja, da se tožniku določi količnik za določanje plače v višini 7,50, vendar pa se ta odločba nanaša na čas, ko je bil tožnik na funkciji predsednika, medtem ko se pri prevedbi v uradniški naziv po 5. odstavku 191. člena upošteva naziv, ki ga je imel zaposleni pred imenovanjem na funkcijo. Glede tožbene navedbe, da A. ni sodil med organe države uprave, sodišče sicer tej tožbeni navedbi pritrjuje, vendar pa vseeno meni, da je tožena stranka ravnala prav, ko je pri prevedbi v uradniški naziv uporabila 5. odstavek 191. člena ZJU, saj je bil to edini način, da lahko tožnika prevede v uradniški naziv po ZJU, brez javnega natečaja. Glede tožbenih navedb, da se je tožniku plača znižala, kar dokazuje s plačilnimi listi, pa sodišče meni, da lahko sodišče v tem upravnem sporu presoja le pravilnost prevedbe v uradniški naziv po ZJU, zato prikrajšanje pri plači ne more biti predmet tega upravnega spora. Tožena stranka je pri prevedbi morala upoštevati naziv, ki ga je tožnik imel pred imenovanjem na funkcijo, zato ni mogla odločiti drugače, kot je odločila v izpodbijani odločbi. Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka tožnika prevedla za nazaj v leto 2003 in da je to retroaktivno dejanje, pa sodišče ugotavlja, da je bil edini način, kako tožnika prevesti v uradniški naziv po ZJU, uporaba 191. člena ZJU.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče z zavrnitvijo tožbe hkrati zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.