VDSS sklep Pdp 895/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2008, s katerim je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sklep tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2008, s katerim je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot nezakonita razveljavita (I./1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja (I./2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je vključno od dne 5. 1. 2009, do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki obračunati bruto plačo v višini kot če bi delal in od posameznih zneskov bruto plač odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I./3. točka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih ter kršil konkurenčno prepoved iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj naj bi podjetje S. d.o.o., katerega direktor in družbenih je tožnik, ponujalo storitve in sklepalo posle znotraj dejavnosti, ki jo izvaja delodajalec. Poleg kršitve 1. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o javnih uslužbencih, je tožena stranka v izredni odpovedi tožniku očitala kršitev 3. točke 1. odstavka 100. člena ZJU s trditvijo, da bi tožnik lahko pri izvrševanju funkcije direktorja družbe S. d.o.o. zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi pri delodajalcu in ki niso javno dostopne. Tožnik naj bi tudi kršil načela vestnosti in poštenja, saj naj bi z neresničnim obvestilom z dne 8. 5. 2008 delodajalca hotel očitno spraviti v zmoto in prikriti svojo nezakonito dejavnost. V konkretnem primeru niso podani posebej utemeljeni razlogi, ki opravičujejo izredno odpoved sploh pa posebej utemeljeni razlogi v izpodbijani izredni odpovedi niso opredeljeni, izredna odpoved je podana prepozno. Tožnik ni kršil pogodbe o zaposlitvi in ni opravljal niti ni imel možnosti opravljati konkurenčne dejavnosti, saj državna uprava pri svojih nalogah praviloma nima konkurence, ker zasebni subjekt v sferi, ki jo obvladuje državni aparat, ne more aktivno delovati in gre za odsotnost sklepa predstojnika iz 3. odstavka 100. člena ZJU. Izredna odpoved bi bila utemeljena le, če bi tožena stranka dokazovala in dokazala, da ji je nastala nepopravljiva ali težko popravljiva škoda in to opredelila že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnik izven dela ni opravljal in ni imel možnosti opravljati nobenih nalog. Tožnik pri opravljanju funkcije direktorja v družbi S. d.o.o. ne bi mogel ali moral uporabiti nobene informacije, ki ni javno dostopna, niti delati z istimi strankami, zato ne obstaja možnost zlorabe in ravnanje tožnika kot direktorja družbe S. d.o.o. ni v škodo ugledu organa. Tožena stranka ni izdala sklepa po 3. odstavku 100. člena ZJU in s sklepom ni prepovedala opravljanje dejavnosti, ki jo ocenjuje kot konkurenčno, zato je izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita. Tožnik je ugovarjal, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, pri čemer se je skliceval na obvestilo z dne 8. 5. 2008, kakor tudi na pogodbo z dne 2. 9. 2008 ter na dejstvo, da je bila družba S. d.o.o. ustanovljena že dne 8. 1. 2008. Sodišče v zvezi z objektivnim šestmesečnim rokom zavzema po prepričanju tožnika sporno stališče, da kljub temu, da so podatki o gospodarskih družbah javni, ni mogoče pričakovati in zahtevati od delodajalca, da bo spremljal vpise in izpise gospodarskih družb ter njihove spremembe. Tožena stranka je najkasneje dne 2. 9. 2008, ko je minister podpisal pogodbo z družbo S. d.o.o., seznanila z dejstvom, da je tožnik družbenik omenjene družbe in direktor te družbe. Nepravilno je stališče, da je razlog za odpoved, ki je vezan na delovanje tožnika v družbi S. d.o.o., obstajal vsak dan posebej vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnik kontinuirano kršil konkurenčno prepoved. Materialnopravno je zmotno tudi stališče, da je subjektivni rok pričel teči šele z zagovorom tožnika. Glede kršenja konkurenčne prepovedi oziroma kršitve načela vestnosti in poštenja, tožnik navaja, da je bistvenega pomena pri konkurenčni prepovedi, da so z delavčevim ravnanjem prizadeti interesi delodajalca. Tožena stranka je zgolj pavšalno zatrjevala, da gre za kršitev konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR in 100. člena ZJU. Družba S. d.o.o. ni ponujala storitev, ki jih opravlja tožena stranka, družba S. d.o.o. pa lahko opravlja zgolj tiste dejavnosti, za katere je uradno registrirana. Priča J.S. je bil gonilna sila postopka izpodbijane izredne odpovedi in zato bi moralo sodišče njegovo pričanje kritično presojati tudi z vidika, ali je bil zainteresiran za izid postopka. A.R. je dne 31. 3. 2010 izrecno povedala, da so ustrezne informacije zapisane v razpisih, ki so javni. V zvezi z aplikacijo R.G.K. in G. sodišče ni razčistilo dejanskega stanja v zvezi s tem, kateri podatki so v tej evidenci, ki niso javno dostopni in kot je tožnik opozoril, posledično tudi sodba nima razlogov o tem, kako bi te „tajne“ podatke tožnik lahko „zlorabil“. Materialno škodo bi morala tudi tožena stranka zatrjevati v določeni višini in za njen obstoj ponuditi ustrezne dokaze, česar pa v postopku ni storila. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008 – ZPP,) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in prič J.V., J.S., A.R., M.H.M. in S.C. ter prebralo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka po prilogah od A

1

do A

26

in B

1

do B

15

, druge dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo. Po tako izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2003 in aneksov ter sklepa z dne 20. 2. 2008, na delovnem mestu sekretar v službi za investicije in splošne zadeve, v Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Tožena stranka je tožniku dne 7. 11. 2008 izdala sklep št. ..., s katerim mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je vložil zoper sklep dne 13. 11. 2008 pritožbo in komisija za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi Republike Slovenije je s sklepom z dne 17. 12. 2008 odločila, da se njegova pritožba zavrne. V nadaljevanju je tožnik vložil tožbo. Po določilih 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) za delovna razmerja javnih uslužbencev in plače v javnem sektorju veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. ZJU v 154. členu ureja načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002, 46/2007), ter po samem zakonu v določenih primerih:

če uradnik ne opravi ustreznega strokovnega izpita, ki je bil kot pogoj določen v pogodbi o zaposlitvi, razen, če ga ne opravi zaradi razlogov, ki niso na njegovi strani; delovno razmerje mu preneha naslednji dan po preteku roka, določenega s pogodbo o zaposlitvi;

če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot šest mesecev zapora; delovno razmerje mu preneha s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu;

na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencih v organih.

Z dnem prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uradniku ugasneta naziv in položaj (2. odstavek 154. člena ZJU). Za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi se uporablja ZDR, če ta zakon ne določa drugače (3. odstavek 154. člena ZJU). Ker ZJU nima posebnih določb o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za izredno odpoved torej veljajo določila ZDR.

Glede na podane pritožbene ugovore o tem, da so očitane kršitve tožniku le pavšalne oziroma o podnormiranosti podane odpovedi in glede pravočasnosti odpovedi pritožbeno sodišče navaja, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu podati pisno obdolžitev, iz katere jasno izhaja kaj mu očita, da lahko v nadaljevanju delavec poda zagovor. Poudariti je tudi, da mora biti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi identična s pisno obdolžitvijo, pri čemer pa mora biti pisna obdolžitev jasna v tem smislu, katere konkretne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se delavcu očitajo, saj se delavec le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Delavec pa lahko pripravi svojo obrambo le v primeru, če so te kršitve dovolj jasno konkretizirane tako vsebinsko, krajevno in zlasti tudi časovno, saj ZDR določa tudi roke za podajo odpovedi zaradi varstva delavca pred odpovedjo. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 21/2008. ZDR v 86. členu ureja obliko in vsebino odpovedi in med drugim določa, da mora delodajalec v odpovedi o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tako morajo biti očitki tako vsebinsko kot zlasti časovno opredeljeni. Časovna opredelitev posamezne kršitve pa je pomembna iz razloga, ker ZDR zaradi varstva delavca določa v 2. odstavku 110. členu, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tako mora sodišče ugotavljati tako subjektivni kot objektivni rok, zaradi česa morajo vsebinsko konkretizirane kršitve biti opredeljene tudi časovno, saj drugače tako rokov za podajo odpovedi ni mogoče preveriti in tako tudi ne ugotoviti.

Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem upoštevaje zgoraj navedeno najprej ugotoviti, ali je podana identiteta med pisno obdolžitvijo in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in pri tem tudi posebej zavzeti stališče o tem, ali je tožena stranka konkretizirala očitane kršitve tožnika tako po vsebini kot zlasti časovno, saj je od tega odvisna zakonitost podane izredne odpovedi, pri čemer pa se bo moralo sodišče prve stopnje posebej opredeliti do teka subjektivnega in tudi objektivnega roka za posamezne konkretno očitane kršitve. Sodišče pa ob tem lahko presoja le zakonitost podane odpovedi, ki jo je podal delodajalec.

V 355. členu ZPP je sicer določeno, da če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če pa je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za slednji primer, saj je zaradi materialnopravno zmotne presoje ostala odločilna dejstva nerazjasnjena. Dopolnitev dokaznega postopka je tako smotrna pred sodiščem prve stopnje in je tako utemeljena razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer bo moralo sodišče izvajati dokazni postopek, upoštevaje pri tem že podane dokazne predloge obeh strank.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.