VSL sklep II Ip 1183/2011

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) uporablja tudi v izvršilnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da upnikovemu predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžniku pa v vsakem primeru naloži, da je dolžan upniku povrniti stroške postopka s to pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da visok delež obveznosti sam po sebi še ni objektivno verjeten izkaz nevarnosti, da je zaradi tega uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Vir takšne nevarnosti je v pravni teoriji in sodni praksi nesporno vsako objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo, visoka zadolženost dolžnika pa prav gotovo takemu stanju ustreza. Opozarja na odločitev istega sodišča v zadevi opr. št. Z 13/2011, ko je na predlog upnika s sklepom z dne 12. 1. 2011 izdalo predhodno odredbo zoper dolžnika S. d.d. in v obrazložitvi razlogovalo, da je prav zadolženost dolžnika tisti dejavnik, ki kaže na obstoj objektivne nevarnosti. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ko je najprej zapisalo, da se objektivna nevarnost kaže med drugim v tem, da je dolžnik v slabem finančnem stanju, da je prezadolžen, nato pa je v nasprotju s tem razlogovalo, da dolžnikova zadolženost in visoke, zlasti kratkoročne obveznosti, same po sebi še niso objektivno verjeten izkaz te nevarnosti. Po mnenju upnika že visoka dolžnikova zadolženost izkazuje objektivno nevarnost in dodatno zatrjevanje in dokazovanje v smeri dolžnikovega neplačevanja zapadlih obveznosti niti ne bi bilo potrebno, kljub temu pa je upnik tudi zatrjeval, da ima dolžnik kratkoročne in dolgoročne likvidnostne težave. Na to kažejo dolžnikova lastna navajanja v ugovoru zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 127427/2010 z dne 15. 9. 2010, ko je med drugim zatrdil, da bi se „v primeru takojšnje izvršbe srečal s težavami, ki bi ogrozile stabilnost poslovanja družbe“. Če bi že poplačilo sorazmerno nizke terjatve (3.095,07 EUR s pripadki) ogrozilo stabilnost poslovanja dolžnika, kakor navaja sam, potem o slabem dolžnikovem likvidnostnem in finančnem stanju ne more biti nobenega dvoma. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s temi navedbami, in je ocena arbitrarna. Ni jasno, zakaj sodišče pri ugotavljanju pravno relevantnega dejanskega stanja ne bi moglo upoštevati dolžnikovih lastnih navedb, čeprav so bile podane v nekem drugem postopku. Nenazadnje pa tudi samo sodišče citira določene dolžnikove navedbe iz ugovora, pri čemer upniku ni jasno, kam meri sodišče s citiranjem teh navedb, saj ne napravi nobenega zaključka. Če je bil namen sodišča povedati, da dolžnikova likvidnost ni vprašljiva, je treba ugotoviti, da oceno o tem sodišče gradi izključno na dolžnikovih lastnih optimističnih predvidevanjih glede svojega poslovanja. To pa za vprašanje nevarnosti kot predpostavke za izdajo predhodne odredbe nima in ne more imeti nobene teže, kot je že poudarilo Višje sodišče v Kopru v sklepu opr. št. II Cp 388/2004 z dne 22. 2. 2005. Sodišče je v zvezi z okoliščino, da dolžnik ni likviden, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ko je najprej navedlo, da razlogov, ki jih je dolžnik navedel v ugovoru, ni mogoče šteti kot dokaz o potrebni nevarnosti, istočasno pa se v „utemeljitev“ svojih, očitno vnaprej osmišljenih zaključkov, sklicuje na taiste razloge. Razlogi izpodbijanega sklepa so si zato sami s seboj v nasprotju. Upnik je sicer res predlagal izdajo več predhodnih odredb, vendar če bi sodišče ocenilo, da ni utemeljeno izdati vseh, bi predlogu lahko ugodilo le delno. Nikakor pa to ne more predstavljati razloga za zavrnitev predloga v celoti, kot očitno zmotno meni tudi sodišče. V tem delu je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 239. člena in 15. člena ZIZ v zvezi z 2. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Upniku ni jasno sporočilo navedbe sodišča, da na podlagi bilance stanja za leto 2009 in 2008 ugotavlja, da je vrednost dolžnikovih sredstev izenačeno z obveznostmi do virov sredstev, saj sta aktivna in pasivna stran bilance po vrednosti vselej izenačena. Tudi če drži, da se je vrednost dolžnikovih sredstev v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 povečala, tako tudi višina lastnega kapitala, to ne spremeni dejstva, da je dolžnik še vedno visoko zadolžen, kar je pri odločanju o izdaji predhodne odredbe odločilnega pomena. Čisti dobiček ob izkazanem izrazito visokem deležu obveznosti v bilanci stanja je glede vprašanja obstoja nevarnosti iz prvega odstavka 257. člena ZIZ nerelevanten, toliko bolj zato, ker je čisti dobiček kapitalska kategorija, namenjena razdelitvi med imetnike deležev (družbenike) dolžnika, in ni v funkciji varovanja upnikov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoj za predhodno odredbo v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ je, poleg obstoja odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da mora upnik s stopnjo verjetnost izkazati objektivno nevarnost za bodočo izvršbo, pri čemer je primeroma naštelo, v čem se objektivna nevarnost kaže.

Višje sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa ni ugotovilo nasprotij, ki bi pomenila absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ko je sodišče prve stopnje primeroma naštevalo možne dejavnike, ki pomenijo izkaz objektivne nevarnosti, ni zapisalo, da že eden izmed njih zadošča za obstoj pogoja za predhodno odredbo, in obrazložitve tako tudi ni razumeti, tako da nadaljnje razlogovanje, da dolžnikova zadolženost sama po sebi še ni objektivno verjeten izkaz nevarnosti, notranjega nasprotja v razlogih ne pomeni.

Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da že visok odstotek obveznosti dolžnika, ki izhaja iz letnih bilanc, sam po sebi zadošča za izkaz nevarnosti za bodočo izvršbo kot pogoja za predhodno odredbo. Pogoj za predhodno odredbo je podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena takšnega gospodarskega oziroma finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Slabo finančno stanje gospodarske družbe se navzven praviloma najprej izkazuje v likvidnostnih težavah in ima sodišče prve stopnje prav, da upnik ni izkazal za verjetno, da bi dolžnik likvidnostne težave imel. Trditev v predlogu, da ima dolžnik kratkoročne in dolgoročne likvidnostne težave namreč upnik utemeljuje le z dolžnikovim ugovorom zoper sklep o izvršbi opr. št. VL 127427/2010, v katerem je navajal, da bi se v primeru takojšnje izvršbe srečal z težavami, ki bi ogrozile stabilnost poslovanja družbe. Tudi po mnenju višjega sodišča takih ugovornih trditev ni mogoče šteti kot podlago za utemeljevanje obstoja pogoja za predhodno odredbo v skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ, saj ne temeljijo na podatkih bilance stanja, ki jo je upnik priložil predlogu (priloga A5), in jih je mogoče šteti le kot dolžnikovo obrambo zoper sklep o izvršbi oziroma zoper takojšnjo izvršbo.

Navajanje določenih dolžnikovih navedb iz ugovora v tretjem odstavku na tretji strani izpodbijanega sklepa ni odločilnega pomena, saj odločitev ne temelji na njih, razumeti pa jih je le kot dodatno pojasnjevanje dolžnikovega ugovora oziroma predloga za odlog izvršbe v izvršilni zadevi. Sklep zato tudi v tem delu ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.

Upnik poudarja, da je v zvezi z okoliščino, da dolžnik ni likviden, sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stane, kar višje sodišče zavrača, glede na to, da predlog za izdajo prehodne odredbe ne vsebuje zadostne trditvene podlage. Zgolj sklicevanje na dolžnikov ugovor v drugi zadevi, da bi se „v primeru takojšnje izvršbe srečal s težavami, ki bi ogrozile stabilnost poslovanja družbe“, ne argumentira verjetnega obstoja nevarnosti za bodočo izvršbo. Višje sodišče pa ob tem le še dodaja, da iz bilance stanja, ki jo je priložil upnik (priloga A5), izhaja, da so kratkoročne obveznosti dolžnika na dan 31. 12. 2009 nižje od kratkoročnih sredstev dolžnika (kratkoročne obveznosti so znašale 83.425.190,00 EUR, kratkoročna sredstva pa 84.801.176,00 EUR), kar kaže na pokrivanje kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi sredstvi. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo pozitivni čisti poslovni izid poslovnega leta (teh dejstev upnik ne izpodbija), pavšalne pritožbene navedbe, da gre za kapitalsko kategorijo, namenjeno razdelitvi med imetnike deležev dolžnika in ne varovanju upnikov, pa niso sprejemljive. Podatek namreč potrjuje oceno neprepričljivosti zatrjevanja nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve.

Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (po nepotrebnem) očitalo pomanjkljivost predloga za zavarovanje z več predhodnimi odredbami, kar pa na pravilnost in zakonitost sklepa ni vplivalo in zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ (očitana kršitev 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Do drugih, za odločitev ne odločilnih, pritožbenih navedb, ki se nanašajo na posamezne dele obrazložitve izpodbijanega sklepa, se višje sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.