VSL sklep I Cp 3907/2010

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v celoti pravilno glasi:

"1. Toženci P.M., M.P. in M.M. so se dolžni v bodoče vzdržati vsakega dejanja ali ravnanja motenja posesti poti preko parcele št. 820 k.o. P. neposredno ob hiši P., s katerim bi tožnikoma A.K.,D.K. ovirali hojo in vožnjo.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: "Toženci P.M., M.P. in M.M. so nerazdelno dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da s poti preko parc. št. 820 k.o. P. neposredno ob hiši P. odstranijo vse ovire, zlasti tri betonske plošče in dva dela robnika in omogočijo tožeči stranki neovirano hojo in vožnjo preko parc. št. 820 k.o. P v neposredni bližini hiše P.".

3. Toženci P.M., M.P. in M.M. so nerazdelno dolžni v 15 dneh povrniti tožnikoma A.K. in D.K. pravdne stroške v znesku 898,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila."

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tretje tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženci so nerazdelno dolžni tožeči stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 354,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se je toženec M.M. (v nadaljevanju tretjetoženec) dolžan v bodoče vzdržati vsakega dejanja ali ravnanja motenja posesti poti preko parcele št. 820 k.o. P. neposredno ob hiši P., s katerim bi tožnikoma oviral hojo in vožnjo (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da so toženci nerazdelno dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da s poti preko parcele št. 820 k.o. P. neposredno ob hiši P. odstranijo vse ovire, zlasti pa tri betonske plošče in dva dela robnika in omogočijo tožnikoma neovirano hojo in vožnjo preko parcele št. 820 k.o. P. v neposredni bližini hiše P., in da sta se toženca P.M. (v nadaljevanju prvotoženec) in M.P. (v nadaljevanju drugotoženec) v bodoče dolžna vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja posesti (2. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni (2. točka izreka) in stroškovni del (3. točka izreka) navedenega sklepa sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu tako spremeni, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v njegovem restitucijskem delu ter v prepovednem delu zoper prvotoženca in drugotoženca, podrejeno pa predlagata, da ga v tem delu in v stroškovnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinjata se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prvotoženec in drugotoženec nista sodelovala pri motilnem ravnanju. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo drugotožencu, da je bil tega dne v službi. Zakaj ne sledi izpovedi drugotožnika, da je vse tri tožence videl na kraju motilnega ravnanja, pa ni obrazložilo, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Že na podlagi prejšnjega obnašanja tožencev in dejstva, da so vsi toženci postavili betonsko steno na mesto, kamor so bile naslednji dan postavljene betonske plošče z robniki, je sklepati, da so storilci motilnega ravnanja vsi trije toženci. Tudi iz načina dejanja je razvidno, da je poleg tretjetoženca pri postavitvi ovire sodelovala vsaj še ena oseba (drugotoženec), saj betonske plošče ni mogoče postaviti pokonci in jo nato podpreti s cestnimi robniki, če je nekdo medtem ne drži pokonci. Sklep sodišča prve stopnje tožencem omogoča nadaljevanje motilnih ravnanj, saj se bodo lahko sklicevali na to, da dejanja ni storil tretjetoženec, temveč nekdo drug. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se tožba zaradi motenja posesti lahko naperi proti tistemu, ki je posest odvzel ali jo motil, lahko pa tudi proti tistemu, v čigar korist je bilo motilno ravnanje storjeno in ima stvar v posesti namesto deposediranega. Prvotoženec je po lastnih trditvah lastnik zemljišča, kjer je prišlo do motenja, zato sta drugotoženec in tretjetoženec motilno dejanje storila v njegovo korist. Poleg tega ni zahteval odstranitve postavljenih ovir, čeprav iz izpovedih ostalih tožencev izhaja, da hodi okoli hiše, zato je šteti, da se je s postavljenimi betonskimi ploščami in robniki očitno strinjal. Zato je pasivno legitimiran tudi v primeru, da je prišlo do spremembe posestnega stanja brez njegove vednosti ali celo proti njegovi volji.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tudi tretjetoženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne tudi glede tretjetoženca, podrejeno pa predlaga, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izven zahtevka oblikovalo izrek iz 1. točke izpodbijanega sklepa. Besedilo "vsakega takega ali podobnega motenja posesti" iz prepovednega dela tožbenega zahtevka je namreč nadomestilo z besedilom "vsakega dejanja ali ravnanja motenja posesti poti preko parcele št. 820 k.o. P. neposredno ob hiši P., s katerimi bi tožnikoma oviral hojo in vožnjo" v 1. točki izreka, s čimer je tožnikoma dosodilo bistveno več, kot sta zahtevala. Izrek izpodbijanega sklepa je tudi nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sklepa. Tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje v 1. točki glede tretjetoženca ugodilo, je v 2. točki izreka zavrnilo, saj je v 2. točki izreka zavrnjen tudi zahtevek, da so toženci nerazdelno dolžni "omogočiti tožeči stranki neovirano hojo in vožnjo preko parcele št. 820 k. o. P. v neposredni bližini hiše P.". Ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je tretjetoženec že s tem, ko je odstranil ostanke betonskega zidu, aktivno sodeloval pri izvršitvi vtoževanega motilnega dejanja, poleg tega tudi ni obrazložen, prav nanj pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, da je prepovedni zahtevek proti tretjetožencu utemeljen. Pospravljanje ostankov porušenega zidu nima nič skupnega s postavitvijo treh betonskih plošč in dveh delov obcestnega robnika. Tretjetoženec je izpovedal, da je po njegovem predvidevanju sporne ovire postavila mama, saj je bil on v službi in ni razumljivo, zakaj sodišče prve stopnje drugotožencu verjame, da je bil v službi, njemu pa ne. Napačna je ugotovitev, da so bile plošče in robnika postavljeni na pot do hiše tožnikov, saj je iz fotografij razvidno, da na tem delu ni poti in da gre za zatravljeno površino. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pot omejilo na eno in pol betonske plošče, zato bi moralo tudi izrek oblikovati temu primerno. Tožniki namreč kot motilno ravnanje opredeljujejo postavitev treh betonskih plošč.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena. Pritožba tretjetoženca je neutemeljena.

V skladu z določbo 34. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.

Sodišče prve stopnje je prepovedni zahtevek proti prvotožencu in drugotožencu zavrnilo, ker je štelo, da tožnika nista dokazala, da bi pri postavitvi treh betonskih plošč in dveh delov robnikov sodelovala tudi prvotoženec in drugotoženec, prepovednemu tožbenemu zahtevku proti tretjetožencu pa je ugodilo, ker je ugotovilo, da je prav on postavil betonske plošče in robnike. Sodišče prve stopnje je kot pravno relevantno motilno ravnanje zmotno štelo le postavitev betonskih plošč in robnikov. Za odločitev v tem posestnem sporu je bistveno motenje posesti tožnikov, ki so ga toženci po zatrjevanju tožnikov izvedli že dan prej. Po trditvah tožnikov so namreč toženci motili njuno posest oziroma ovirali njuno hojo in vožnjo po parc. št. 820 k.o. P. že s tem, ko so vsi skupaj dan prej na isto mesto postavili betonsko škarpo, česar pa toženci niso zanikali. V skladu z drugim odstavkom 214. člena se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana in jih v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP ni treba dokazovati, zato je pritožbeno sodišče brez pritožbene obravnave omenjeno pravno odločilno dejstvo vzelo za podlago svoje odločitve. Postavitev betonske škarpe, s katero je bila tožnikoma dotedanja hoja in vožnja po poti na parc. št. 820 k.o. P. ovirana, nedvomno predstavlja takšno motilno ravnanje tožencev, ki utemeljuje prepoved njihovih nadaljnjih motilnih ravnanj. Ali so toženci sodelovali pri postavitvi kasnejših ovir, ki so bile postavljene z enakim namenom in na isto mesto, kamor so toženci postavili v okviru samopomoči tožnikov porušeno betonsko škarpo, po povedanem ni odločilno. Pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi obe pritožbi izpodbijata dejanske ugotovitve glede sodelovanja tožencev pri postavitvi treh betonskih plošč in dveh robnikov. V pojasnilo pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje ob odsotnosti ustrezne trditvene podlage utemeljeno ni upoštevalo, da je v posestnem sporu pasivno legitimiran tudi tisti, v čigar korist je bilo motilno ravnanje storjeno in ima stvar v posesti namesto deposediranega. Tudi ni mogoče šteti, da so potrebno trditveno podlago zagotovile že prvotoženčeve trditve o lastništvu in vloženi lastninski tožbi, saj gre za posestni spor, v katerem je odločilna posest.

Tožniki v pritožbi neutemeljeno izpodbijajo zavrnitev restitucijskega dela tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da so bile vse postavljene ovire že odstranjene in je bila tožnikoma že omogočena neovirana hoja in vožnja, s čimer je potreba po sodnem varstvu v tem obsegu v vsakem primeru odpadla.

Ni utemeljen pritožbeni očitek tretjetoženca, da je sodišče prve stopnje odločilo izven tožbenega zahtevka. S prepovedjo vsakega dejanja ali ravnanja motenja posesti poti preko parc. št. 820 k.o. P., s katerim je tožnikoma ovirana dotedanja hoja in vožnja, sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tožnikoma ni prisodilo več ali kaj drugega kot sta zahtevala. Tožnika sta prepovedni del tožbenega zahtevka oblikovala navezujoč se tudi na njegov restitucijski del. Sodišče prve stopnje je zato ob zavrnitvi restitucijskega dela tožbenega zahtevka prepovedni del tožbenega zahtevka, ki bi sicer postal nejasen, utemeljeno preoblikovalo tako, da je ta razumljiv in izvršljiv. Glede na besedilo restitucijskega in prepovednega tožbenega zahtevka ter cilj, ki sta ga upoštevajoč vsebino tožbenega zahtevka zasledovala tožnika, to je preprečitev morebitnih ponovnih motilnih ravnanj, s katerimi bi bila hoja in vožnja tožnikov ovirana, sodišče prve stopnje ob tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tretjetoženca o nasprotju v izreku sklepa sodišča prve stopnje, s čimer tretjetoženec uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izreka sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče drobiti, temveč ga je treba jemati kot celoto. Upoštevajoč navedeno je jasno, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugodilo prepovednemu tožbenemu zahtevku proti tretjetožencu, v 2. točki izreka pa je zavrnilo restitucijski tožbeni zahtevek (tudi) proti tretjetožencu. Poleg tega so v 1. točki izreka tretjetožencu prepovedana bodoča motilna ravnanja, s katerimi bi bila tožnikoma v bodoče ovirana hoja in vožnja, v 2. točki izreka pa je zavrnjen zahtevek, da (tudi) tretjetoženec odstrani že postavljene ovire in s tem znova omogoči neovirano hojo in vožnjo.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodišče prve stopnje poti ni ugotovilo v širini vseh treh betonskih plošč, temveč je pot tudi upoštevaje zatravljenost površine ob opornem zidu, na katero tretjetoženec v pritožbi izrecno opozarja, ugotovilo le v širini ene in pol betonske plošče. Tretjetoženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da omenjena ugotovitev zahteva omejitev prepovedi bodočih motilnih dejanj. Ne glede na ugotovljeni potek poti je namreč kot motilno ravnanje treba šteti postavitev betonske škarpe v celoti oziroma postavitev vseh treh betonskih plošč. Po življenjskih izkušnjah ni mogoče trditi, da s takšno oviro, ki sega le do roba poti, dotedanje vožnje tožnikov niso in ne bi bile ovirane.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje tako spremenilo, kot to izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča. V ostalem je pritožbo tožnikov, v celoti pa pritožbo tretjetoženca, zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča (355. ter 2. in 3. točka 365. člena ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Po spremenjenem sklepu sta tožnika s tožbenim zahtevkom uspela glede prepovednega dela tožbenega zahtevka. Propadla sta sicer glede ugotovitvenega in restitucijskega dela tožbenega zahtevka, zaradi katerih pa v postopku niso nastali posebni stroški. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da morajo toženci tožnikoma v 15 dneh povrniti vse njune pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je stroške tožnikov odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Tožnikoma je priznalo nagrado za postopek v znesku 150,15 EUR (glede na tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 1200), nagrado za narok v znesku 138,60 EUR (glede na tar. št. 3102 v zvezi s tar. št. 1200), nagrado za postopek v znesku 184,80 EUR (glede na tar. št. 3210 v zvezi s tar. št. 1200), 20% DDV, takso za tožbo v znesku 165,00 EUR in takso za pritožbo z dne 7.11.2009 v znesku 165,00 EUR, skupaj 898,26 EUR. Odmerjene stroške so toženci dolžni plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 13.12.2006). Tožnika sta s predmetno pritožbo uspela glede prepovednega tožbenega zahtevka in propadla glede restitucijskega tožbenega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da jima morajo toženci v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP povrniti vse pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče, upoštevajoč ZOdvT in ZST-1, odmerilo v znesku 354,00 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 v zvezi s tar. št. 1200 v znesku 157,50 EUR, 20% DDV in sodna taksa za pritožbo 165,00 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tretjetoženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njegove pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP).