VSM sklep I Ip 4/2011

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v , opr. št. I 2239/2003 z dne 24.4.2007 o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in o delni ustavitvi postopka za izterjavo zneska 546,65 EUR. V II. točki izreka je odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 101,57 EUR.

Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje dolžnik, ki v pritožbi zatrjuje, da upniku ne dolguje ničesar, saj je glede na predlog o izvršbi, ki ga je sodišču prve stopnje poslal upnik, z dne 26.2.2004 plačanim zneskom 131.000,00 SIT, dolg v celoti poravnal. Nadaljevanje izvršbe in njena razširitev z novim izvršilnim sredstvom je zato povsem neutemeljena. Če obstaja kakšna nova terjatev zoper dolžnika, bi upnik moral vložiti novi predlog za izvršbo. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo temeljno pravno načelo, da se ne sodi dvakrat v isti zadevi, ki je bila pravnomočno in dokončno rešena, obveznosti iz nje pa v celoti poravnane. Dolžnik v celoti vztraja pri svojem ugovoru in sodišču druge stopnje predlaga, da predlog za razširitev izvršbe upnika z dne 29.3.2007 v celoti zavrže.

Zoper odločitev, sprejeto v II. točki izreka izpodbijanega sklepa se pravočasno, po pooblaščencu pritožuje upnik. Navaja, da je pooblaščenec sodišču prve stopnje do izdaje izpodbijanega sklepa posredoval identifikacijsko številko za DDV in je tako izkazal, da je zavezanec za plačilo DDV, hkrati pa iz prvega odstavka 5. člena Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1 izhaja zakonska domneva, da je oseba, ki opravlja ekonomsko dejavnost, zavezanec za DDV. Pritožbi prilaga odločbo Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada, iz katere izhaja, da je pooblaščenec zavezanec za DDV. Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa o priglašenih stroških v višini DDV ni odločilo, torej v presežku njegovega zahtevka za povrnitev stroškov ni zavrnilo je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj zgolj v obrazložitvi o stroških ni mogoče odločiti. Sodišču druge stopnje predlaga, da odloči o nadaljnjih izvršilnih stroških, povezanih z odgovorom na ugovor v višini DDV (18,73 EUR) o katerih sodišče še ni odločalo. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Upnik se v odgovoru na pritožbo dolžnika zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakon o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) in zaključuje, da pritožbi nista utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo v pritožbi upnika grajane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je o stroških izvršilnega postopka odločilo v izreku in sicer v njegovi II. točki, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo v razlogih izpodbijanega sklepa.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v opr. št. I 2239/2003 z dne 24.4.2007, s katerim je bilo odločeno, da se izvršba nadaljuje z novim sredstvom izvršbe (I. točka izreka), da se zaradi umika postopek delno ustavi za izterjavo 546,65 EUR (II. točka izreka) in da je dolžnik dolžan upniku povrniti nadaljnje stroške izvršbe v znesku 318,32 EUR (III. točka izreka). Ugovor dolžnika v bistvu predstavlja ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ, saj dolžnik v njem zatrjuje dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe ter se nanaša na dne 26.2.2004 opravljeno plačilo, v izvršbi uveljavljane terjatve upnika. Ker je upnik podal delni umik predloga za izvršbo za znesek 131.000,00 SIT (sedaj 546,65 EUR), kolikor je dne 26.2.2004 plačal dolžnik, je sodišče prve stopnje takšnemu predlogu utemeljeno sledilo in v tem znesku izvršilni postopek ustavilo. Kaj natančno je bilo poravnano z dolžnikovim plačilom, je bilo pojasnjeno tako v sklepu sodišča prve stopnje z dne 24.4.2007, kot tudi ponovno v izpodbijanem sklepu. Ker je upnik v predlogu za izvršbo zneskovno opredelil zakonske zamudne obresti, ki so natekle do vložitve predloga za izvršbo, dolžnik zmotno ocenjuje, da je upnik v predlogu za izvršbo zahteval le plačilo zamudnih obresti do vložitve predloga za izvršbo. Pritožbene navedbe dolžnika zato niso utemeljene, odločitev sodišča prve stopnje, ki je dolžnikov ugovor zavrnilo, pa je pravilna.

Tudi pritožba upnika ni utemeljena. Upnik sicer pravilno navaja, da prvi odstavek 5. člena ZDDV, določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Vendar pa ob tem pozablja na določilo prvega odstavka 78. člena ZDDV, da mora vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec in pristojnemu davčnemu uradu predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti. Torej ne glede na to, če je nekoga po prvem odstavku 5. člena ZDDV mogoče opredeliti kot davčnega zavezanca, ima ta kljub temu dolžnost prijaviti identificirati se za namene DDV pri davčnem uradu. In tudi nekdo, ki je po prvem odstavku 94. člena ZDDV oproščen obračunavanja DDV (če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 25.000 EUR obdavčljivega prometa) je opredeljen kot davčni zavezanec. Zato je pritožbeno stališče, da zgolj zakonska dikcija prvega odstavka 5. člena kaže na to, da je prav vsakdo, ki ga je mogoče opredeliti kot davčnega zavezanca, tudi identificiran kot davčni zavezanec in dolžan za svoje storitve zaračunavati davek na dodano vrednost, napačno. Glede na stališče, ki ga je v zvezi z obračunavanjem DDV za odvetniške storitve sprejelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 1075/2007 z dne 28.1.2009, bi odvetnik moral z vlogo, s katero je uveljavljal vračilo stroškov, ne le priglasiti DDV in navesti da je davčni zavezanec, ampak tudi predložiti listino iz katere izhaja utemeljenost njegove zahteve za obračun DDV, ali pa predlagati vpogled v javno evidenco Davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV, če tega ni storil že predhodno v postopku. Ker upnik v odgovoru na ugovor in tudi predhodno v izvršilni zadevi ni navedel, da je davčni zavezanec in tudi ni predložil listine, ki bi izkazovala, da je pri Davčni upravi RS identificiran kot zavezanec za plačilo DDV ali predlagal vpogleda v javno evidenco Davčne uprave RS, je odločitev sodišča prve stopnje, ki mu 20 % DDV za opravljene storitve v zvezi z odgovorom na ugovor ni priznalo, pravilna. Pritožba upnika je zato neutemeljena.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo neutemeljeni pritožbi upnika in dolžnika ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

O stroških dolžnikove pritožbe sodišče druge stopnje ni odločalo, ker niso bili priglašeni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik pa s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbe. Njegov odgovor na pritožbo dolžnika pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in tudi te stroške krije upnik sam.