VSM sklep II Ip 814/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik krije sam svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo (1. točka izreka) in iz tega razloga predlog za izvršbo tudi zavrglo (2. točka izreka).

Proti navedenemu sklepu je dolžnik pravočasno po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov v skladu s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Bruseljska uredba I – BU I) in na tej podlagi njegovemu predlogu ugodilo.Po prejemu sklepa o izvršbi, ki bi moral biti dolžniku pravilno vročen po pravilih prava EU, da bi postal pravnomočen, ter po njegovi pravnomočnosti bi upnik dosegel izvršitev pravnomočnega sklepa o izvršbi na Švedskem na podlagi primarnih (pravilno: sekundarnih) virov EU, in sicer bodisi BU I, bodisi Uredbe št. 805/2004 z dne 21.04.2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. Pojasni, da je že k predlogu za izvršbo priložil dopis (list. št. 12), v katerem je utemeljeval pristojnost slovenskega (izvršilnega) sodišča v obravnavani zadevi, in sicer na podlagi BU I, izrecno na podlagi člena 5 1.(a). Obveznost na podlagi pogodbe, iz katere izvira verodostojna listina, naj bi bila namreč izpolnjena v Sloveniji, ker je upnik prodal dolžniku blago po INCOTERMS klavzuli FCA. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter zahteva povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožnik v okviru pritožbenih navedb izrecno uveljavlja (absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer le pavšalno navede, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa navajalo razloge za zavrženje njegovega predloga za izvršbo, ki so nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, zato je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preverilo in ugotovilo, da navedena kršitev ni podana.

Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa tudi preverilo, ali so bile v obravnavani zadevi podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter ugotovilo, da tudi te kršitve niso podane.

V obravnavani zadevi je upnik dne 15.02.2010 na sodišče prve stopnje vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer fakture št. 2090527 z dne 20.05.2009, zoper dolžnika, ki je po navedbah upnika gospodarska družba s sedežem na Švedskem, ki je država članica – DČ Evropske unije – EU. V skladu s prvim odstavkom 41. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 40. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo med drugim tudi navesti sredstvo in predmet izvršbe, je upnik predlagal izvršbo za izterjavo njegove denarne terjatve v znesku 20.155,70 EUR na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, pri čemer je iz v predlogu navedenih podatkov razvidno, da predlaga rubež in prenos teh sredstev iz računa, ki ga ima dolžnik odprtega pri eni izmed bank v navedeni DČ EU. Pritožbeno sodišče na tem mestu tudi povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih pritožba ne graja), da dolžnik nima niti sedeža niti odprtega transakcijskega računa pri katerikoli banki na območju Republike Slovenije.

Že glede na navedene konkretne okoliščine primera pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v skladu z določilom prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP nobeno od sodišč v Republiki Sloveniji ni pristojno za dovolitev in opravo izvršbe v obravnavani zadevi, saj se ta glede na predlagano sredstvo izvršbe nikoli ne bi opravljala na območju Republike Slovenije. Slovensko sodišče nima pristojnosti za dovolitev izvršbe v drugi državi, niti za dovolitev izvršbe v drugi državi DČ EU na podlagi določil BU I, ki se nanaša na pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, in se uporablja v vseh DČ EU (v Sloveniji od 01.05.2004 dalje), saj bi s tem poseglo v njeno državno suverenost. Tako bi v danem primeru slovensko sodišče z dovolitvijo izvršbe poseglo v Švedsko suverenost.

BU I v 2. do 31. členu določa pravna pravila v zvezi z mednarodno pristojnostjo v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti, pri čemer pojma „tožba“ ne definira, in se zato za opredelitev, ali določena posamezna strankina vloga po vsebini predstavlja tožbo, uporabi nacionalno pravo.

Kadar upnik vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi neizpolnitve svojih denarnih terjatev s strani dolžnika na pristojno izvršilno sodišče, se na podlagi takšnega predloga zoper dolžnika uvede izvršilni postopek, in ne postopek za izdajo izvršilnega naslova. To velja kljub temu, da se je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zelo približal postopku na podlagi predloga za izdajo plačilnega naloga v skladu s prvim odstavkom 431. člena ZPP, saj vsebuje sklep o izvršbi tudi tako imenovani „kondemnatorni“ del, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev skupaj z odmerjenimi izvršilnimi stroški, in s katerim (sicer izvršilno) sodišče odloči o obstoju terjatve. Sklep o izvršbi je torej v tem delu po svoji vsebini enak (sklepu o) plačilnem nalogu v pravdnem postopku (primerjaj drugi odstavek 433. člena ZPP s tretjim odstavkom 44. člena ZIZ). Tudi v drugem odstavku 23. člena ZIZ so navedene iste listine, ki se štejejo za verodostojne, kot v drugem odstavku 431. člena ZPP, na podlagi katerih se lahko izda plačilni nalog. Poleg tega je tudi res, da sklep o izvršbi v kondemnatornem delu po izteku roka za vložitev ugovora dolžnika ali po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi njegovega ugovora postane izvršilni naslov. In čeprav gre pri izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine torej v bistvu za združitev postopka za izdajo plačilnega naloga s fazo dovolitve izvršbe, pa je obstoj in odločitev o kondemnatornem delu v tem primeru odvisna oziroma tesno povezana z odločitvijo o dovoljenosti izvršbe. V kolikor izvršba ni dovoljena, pri čemer tej ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožnik ne nasprotuje, kondemnatorni del ne more obstajati samostojno in neodvisno od dovolitvenega dela, in tudi ne gre spregledati, da ima upnik (v takšnem primeru) na voljo (druge) postopke, na podlagi katerih si lahko pridobi izvršilni naslov in so v prvi vrsti temu cilju tudi namenjeni, med drugim tudi že omenjeni postopek za izdajo plačilnega naloga.

Navedeno potrjuje sam ZIZ, ki v drugem odstavku 62. člena izrecno določa, da se šele v primeru, ko po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga izvršilno sodišče šteje za obrazloženega, iz tega razloga sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo (tako imenovani „dovolitveni“ del), ter odloči, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (če sámo za to ni pristojno, se izreče za nepristojno ter zadevo odstopi pristojnemu sodišču), lahko tak predlog za izvršbo obravnava kot tožba v pravdnem postopku.

V skladu z navedenim upnikov predlog v tej fazi postopka v nobenem primeru ne more predstavljati tožbe v smislu določil BU I, niti člena 5 1. (a), na katerega se sklicuje pritožnik. V kolikor pogoji za uporabo določil BU I v določenem konkretnem primeru niso podani, se morajo uporabiti ustrezna določila ZMZPP.

K temu je potrebno še dodati, da na ravni prava EU (predvsem v okviru sekundarnih pravnih virov) do dneva izdaje izpodbijanega sklepa niti kasneje ni bil sprejet predpis, na podlagi katerega bi lahko upnik na podlagi verodostojne listine predlagal izvršbo pred sodiščem DČ zoper gospodarski subjekt iz druge DČ in na njegovo premoženje v drugi DČ. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 63. člena ZMZPP, zaradi česar tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (prava EU), na katerega je tudi sicer pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni podan. Za uporabo navedenega določila ZMZPP je tudi pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, zato tudi ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejanske stanje.

Glede na obrazloženo je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Dolžnik ni uspel s pritožbo, zato nosi sam svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.