UPRS sodba III U 219/2009

Tožba se zavrne
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Davčni urad Postojna z izpodbijano odločbo tožeči stranki ni priznal, v dohodninski napovedi za leto 2006, uveljavljano posebno olajšavo za vzdrževanje hčere A.A., kot otroka po 26 letu starosti, ki se je vpisal na študij do 26 leta starosti in ji odmeril dohodnino od nadomestila iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ministrstvo za finance RS je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je bilo v pritožbenem postopku preverjeno ali je hčerka tožeče stranke A.A., ki je bila v letu 2006, ko jo je tožeča stranka uveljavljala kot vzdrževanega družinskega člana za obdobje devetih mesecev, stara 31 let, izpolnjevala pogoje iz 3. odstavka 109. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 59/2006 – UPB4 - ZDoh-1). Eden od pogojev, da se otrok po navedeni določbi lahko šteje za vzdrževanega člana je, da neprekinjeno ali s prekinitvijo do enega leta nadaljuje šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji. To pa pomeni, da se mora otrok šolati neprekinjeno in sicer vse od 18 leta starosti, pri čemer je dovoljena vmesna enoletna prekinitev. Zato je bila tožeča stranka z dopisom dne 24.2.2009 pozvana, da predloži dokazila iz katerih bo razvidno, da se je hči šolala neprekinjeno oziroma s prekinitvijo do enega leta tudi v času od svojega 18 leta do šolskega leta 2001/2002. Tožeča stranka je na navedeni dopis poslala kopijo odločb o odmeri dohodnine za leto 1999, 2001, 2002 in 2003 in pri tem navedla, da je bila hči, od leta 1999 do 2004, vedno upoštevana kot vzdrževani družinski član. Upravni organ druge stopnje v odločbi v nadaljevanju ugotavlja, da glede na odgovor tožeče stranke in predložena dokazila, le ta ni uspela izkazati obveznega pogoja, da se je hči A.A. šolala neprekinjeno od njenega 18 leta do oktobra 2006. Odločbe o odmeri dohodnine za predhodna leta, v katerih je bila olajšava za hčer tožeči stranki priznana namreč ne morejo služiti za dokazovanje pogoja neprekinjenega šolanja, niti ne morejo biti podlaga za priznanje posebne olajšave v konkretni zadevi.

V zvezi z nadomestilom iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa pojasnjuje, da se le ta v skladu s 25. členom ZDoh-1 v zvezi s 24. členom ZDoh-1 obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja. Tako je osnova za dohodnino, v skladu z 29. členom ZDoh-1, prejeti dohodek zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delodajalec. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka v letu 2006 prejela dohodek nadomestila iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v višini 1.254.063,00 SIT, zato se je v skladu z zgoraj citiranimi določbami Zakona o dohodnini tožeči stranki pravilno štel v davčno osnovo od dohodkov, doseženih v letu 2006.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji hčerka A.A. neupravičeno ni bila priznana kot vzdrževan družinski član. V 3. odstavku 109. člena Zakona o dohodnini je namreč določeno, da se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca šteje tudi otrok do 26 leta starosti, če neprekinjeno ali s prekinitvijo do enega leta nadaljuje šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji in nima rednih dohodkov iz zaposlitve ali iz opravljanja dejavnosti. Za vzdrževanega družinskega člana se šteje tudi otrok, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega stavka in je starejši od 26 let, če se vpiše na študij do 26 leta starosti, in sicer največ za dobo 6 let od dneva vpisa na dodiplomski študij in največ za dobo 4 leta od dneva vpisa na podiplomski študij. Ker je hčerka vpisala visokošolski študijski program Teologija na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani v študijskem letu 2005/2006 je imela torej v letu 2006 vse do 30.9.2006 status redne študentke, zato ni nikakršne ovire, da bi ji tožena stranka hčerko A.A. upoštevala do 30.9.2006 kot olajšavo za vzdrževanega družinskega člana. V zvezi z nadomestilom obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa navaja, da ji ga ne bi smeli upoštevati v dohodninsko osnovo. Gre namreč za neto znesek od katerega so bili davki že odvedeni oziroma plačani. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo Davčnega urada Postojna odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev v odločbi upravnega organa druge stopnje, zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o dohodnini v 3. odstavku 109. člena določa, da se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca šteje tudi otrok do 26 leta starosti, če neprekinjeno ali s prekinitvijo do enega leta nadaljuje šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji in nima rednih dohodkov iz zaposlitve ali iz opravljene dejavnosti. Za vzdrževanega družinskega člana se šteje tudi otrok, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega stavka in je starejši od 26 let, če se vpiše na študij do 26 leta starosti in sicer največ za dobo šest let od dneva vpisa na dodiplomski študij in največ za dobo štiri leta od dneva vpisa na podiplomski študij. Iz upravnih spisov ter navedb tožeče stranke v pritožbi in tožbi nesporno izhaja, da je bila hčerka tožeče stranke, A.A. rojena 9.5.1975 in da je dne 3.10.2001 vpisala študij na Teološki pastoralni šoli, Teološke fakultete v Ljubljani, v študijskem letu 2005/2006 pa je vpisala visokošolski program na isti fakulteti. Iz navedenih podatkov nesporno izhaja, da je študij na Teološki pastoralni šoli v Ljubljani vpisala, ko je imela 26 let in slabih 5 mesecev, v prvi letnik visokošolskega programa na Teološki fakulteti v Ljubljani pa se vpisala jeseni 2005, ko je imela 30 let in slabih 5 mesecev.

Ker je hčerka tožeče stranke, za katero uveljavlja olajšavo, stara več kot 26 let, je treba v obravnavanem primeru uporabiti 2. stavek 3. odstavka 109. člena ZDoh-1, ki se ga, po presoji sodišča, razlaga tako, da se doba šestih let od dneva vpisa (ki mora biti za priznanje olajšave opravljen do 26 leta starosti) šteje do dokončanja posameznega študija oziroma posamezne stopnje študija ali študijskega programa. Ni namreč mogoče „seštevati“ različnih stopenj v izobraževanju v enoten študij, temveč je to dobo treba šteti od vsakega prvega vpisa v posamezen študij. V obravnavanem primeru zato ni mogoče kot prvi vpis na študij v smislu določbe 2. stavka 3. odstavka 109. člena ZDoh-1, šteti vpisa v letu 2001 na višješolski program Teološka pastoralna šola, kot zmotno navaja tožeča stranka v tožbi, pri čemer naj bi vpis v visokošolski program pomenil nadaljevanje takšnega študija v okviru dopustnih šestih let. Glede na navedeno in ob ugotovitvi, ki med strankama niti ni sporna, da je ob vpisu v visokošolski program Teologija Teološke fakultete Univerze v Ljubljani v letu 2005 hčer tožeče stranke imela več kot 26 let, tožena stranka pravilno in zakonito, ob odmeri dohodnine za leto 2006, ni upoštevala olajšave za vzdrževanega družinskega člana.

Tožba tožeče stranke pa je neutemeljena tudi v delu, ko navaja, da je bilo nadomestilo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja dvakrat obdavčeno. Tožeči stranki je treba pojasniti, da se pri letni odmeri dohodnine v davčno osnovo vštevajo vsi obdavčljivi dohodki, ki jih je zavezanec prejel v preteklem davčnem letu, ne glede na to ali je bila od posameznega dohodka med letom že odvedena in plačana akontacija dohodnine. Med letom plačana akontacija dohodnine pa se pri tem upošteva kot zmanjšanje dohodnine, odmerjene na letni ravni. Nadomestilo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se namreč, v skladu s 25. členom ZDoh-1 v zvezi s 24. členom ZDoh-1, obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja. Osnova za dohodnino pa je skladna z 29. členom ZDoh-1 prejeti dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delodajalec.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/010 – ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala tudi, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.