UPRS sodba III U 409/2009

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Upravna enota Koper je z v uvodu navedeno odločbo zavrnila zahtevo investitorja A. d.o.o., za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dveh stanovanjskih objektov na parc. št. 1089/11 in 1089/12 k.o. B. (1. točka izreka). V drugi točki izreka navaja, da je sestavni del odločbe PDG št. ... S tretjo točko izreka pa je investitorju naložila plačilo upravne takse v višini 17,73 EUR. V obrazložitvi navaja, da območje predvidene gradnje ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih v občini Koper (Uradne objave, št. 19/88, 7/01 in 25/01 ter Uradni list RS, št. 49/05-obvezna razlaga in 95/06 – PUP Koper). Ugotavlja, da je nameravana gradnja dovoljena po 6. in 11. členu PUP Koper in da so merila in pogoji za oblikovanje stanovanjskih stavb določeni v 16. členu PUP Koper. Po citiranju 16. člena, na podlagi podatkov v predloženi projektni dokumentaciji, ugotavlja, da je objekt na severni strani lociran več kot 1,20 m nad obstoječim terenom in so na eni strani vidne štiri etaže. Predvidene rešitve zato niso v skladu z drugo in peto alineo 2. odstavka 16. člena PUP Koper, po katerih mora investitor pri lociranju objekta upoštevati stanje terena in ga locirati tako, da je kota pritličja v vsakem primeru največ 1,20 m in da je po predpisani etažnosti P do P+1 na ravnem terenu oziroma blagim padcem možna tudi podkletitev objektov. Na podlagi navedenega upravni organ zaključuje, da za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 1. alinee 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, 14/05-popr., 92/05, 93/05, 111/05 -odl. US in 126/07 – ZGO-1), saj predloženi PDG ni skladen s prostorskim izvedbenim aktom.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo številka 35108-186/2009-2-BM z dne 24. 9. 2009 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Uveljavlja vse razloge navedene v 27. členu Zakona o upravnem sporu, predvsem pa napačno uporabo materialnega prava, nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Navaja, da v odločbi ugotovljena dejstva, glede neskladnosti gradnje z določbami PUP, temeljijo na nepravilnih podatkih. Toženi stranki očita napačno uporabo podatkov razvidnih iz vodilne mape. Zatrjuje, da iz teh podatkov izhaja, da je kota pritličja objekta za 31 cm višja od najvišje kote parcele ob južni dostopni poti, da je kota pritličja za 117 cm višja od obstoječega terena na sredini objekta in da je kota kleti objekta za 48 cm nižja od najnižje kote predmetne parcele. Zato najnižja in najvišja kota upoštevana v izpodbijani odločbi ne predstavlja kote predmetnega terena, ampak koto navezovanja na sosednje parcele. Ker postavitev objekta na parcelo strogo sledi kriterijem morfologije obstoječega terena in se prilagaja konfiguraciji terena, skladno z določili PUP-a, je tudi zunanja ureditev objekta s tem regulirana in omogoča smiselno povezavo obstoječe morfologije terena z razumno rabo objekta. Navaja, da so ugotovitve v izpodbijani odločbi v tem delu napačne in nestrokovne tudi zato, ker upravni organ ni opravil predlaganega ogleda kraja. V nadaljevanju navaja podatke, na podlagi katerih ugovarja ugotovitvi, da predvideni objekt pri umestitvi v prostor odstopa od okoliških objektov. Toženi stranki očita, da si glede na to, da je predviden objekt etažnosti K+P+1 in kota pritličja, ki v osi objekta znaša 1,17 m metra nad koto obstoječega terena, nepravilno razlaga določilo PUP-a. V zvezi s tem je ob uporabi definicije, ki je za pritličja določena v 2. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07 – ZGO-1B) po mnenju tožnika potrebno kot osnovo za koto terena upoštevati obstoječi teren in ne koto že urejenega (v globino odkopanega terena). Ker je predviden objekt tudi prilagojen konfiguraciji terena, drugim naravnim razmeram in že izoblikovanim pravilom tradicionalnih načinov poselitve, tožnik sodišču predlaga naj glede skladnosti in prilagojenosti nameravane gradnje v spornem delu določi izvedenca arhitekturne stroke. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo z dne 28. 3. 2009 odpravi in samo odloči o zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja. Podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka, ki je že v izpodbijani odločbi podala pravilne razloge za svojo odločitev, je z odločbo organa druge stopnje utemeljeno zavrnila ugovore, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

V obravnavani zadevi želi tožnik na zemljišču, z blagim padcem zgraditi stanovanjski dvojček etažnosti K+P+1 z bivalnim podstrešjem z dostopom do objekta iz zahodne smeri in vstopom iz severne smeri. Iz prikaza vzdolžnega prereza severne fasade pa so vidne štiri etaže. Tožnik bi tu delno znižal nivo terena in uredil dvorišče, na ostalih treh straneh pa bi objekt zasul. Teh dejstev tožnik ne izpodbija. Ker se iz severne strani objekt dviguje v 4 etažah nad urejeno koto terena, je že na podlagi tega dejstva nesporen tudi zaključek, da predvidena gradnja ni skladna z določilom 5. alinee 16. člena PUP, po katerem je višinski gabarit stavbe na ravnem terenu ali na terenu z rahlim nagibom od P do P+1 s kletjo, ki je v celoti ali s streh strani vkopan oz. je kota pritličja največ 1,20 m nad terenom ali 1,50 m v medetažnih zamikih. Na navedeno ugotovitev, pa navedbe tožnika v tožbi, ki se nanašajo na način izmere kote pritličja nad terenom, ne morejo vplivati. Sodišče tožniku pojasnjuje, da izvedba predlaganih dokazov (ogled kraja, izvedenec arhitekt), zaradi že navedene neskladnosti predvidene gradnje z določili PUP-a, ne bi mogla vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Iz navedenih razlogov se po presoji sodišča tožbeni ugovori brez dejanske in pravne podlage.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe na podlagi nespornih dejstev, lahko ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.