VSL sodba I Cpg 828/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 71667/2008 z dne 26. 09. 2008 v 1. in 3. odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek 36.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.253,79 EUR.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da tožeča stranka ni podala dovolj trditev, ki bi omogočili preizkus, ali je tožeči stranki v zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke nastala kakšna škoda, zaradi česar je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine.

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je tožena stranka prejela naročilo, da ji dobavi ventilator proizvajalca F. W. za šentviški predor, naročilo pa je kasneje preklicala. Trdila je, da so ji zaradi preklica naročila nastali stroški, ki predstavljajo njeno škodo, za katero odgovarja tožena stranka. Trdila je, da je v posledici preklica naročila s strani tožene stranke, morala stornirati naročilo pri proizvajalcu v zvezi s čimer naj bi ji nastali materialni in administrativni stroški v višini 14.881,00 EUR, prav tako pa naj bi jo za znesek 21.119,00 EUR obremenil proizvajalec ventilatorja zaradi stornacije naročila. Tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku, glede zatrjevane škode pa je izrecno trdila, da ni izkazana, kakor tudi, da je pretirana.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so trditve tožeče stranke, s katerimi je v postopku na prvi stopnji utemeljevala nastanek materialnih in administrativnih stroškov v skupni višini 14.881,00 EUR nezadostne in jih zato ni bilo mogoče preizkusiti. Zgolj zatrjevanje, da so tožeči stranki nastali zaradi stornacije naročila pri proizvajalcu materialni in administrativni stroški je presplošno. Presplošne so tudi trditve, da je imela tožeča stranka zaradi stornacije naročila precej formalnih in neformalnih opravil v obliki dopisov in telefonskih razgovorov, kakor poslovnih poti v Italijo. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da je imela konkretno za 14.881,00 EUR stroškov, bi morala konkretno navesti posamezne stroške, ki jih je dejansko imela v zvezi s stornacijo naročila in njihovo višino, kakor tudi za posamezni strošek predložiti dokazilo. Tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, s katerimi ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji in ki so se izkazale kot nezadostne, zato ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov o neizkazanosti škode v izpodbijani sodbi. Glede na nepopolne in zato nepreizkusljive trditve, ki jih je o navedenih stroških podala tožeča stranka, pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče Ž. Pravilno je namreč ocenilo, da bi izpoved priče služila le dopolnjevanju trditvene podlage tožeče stranke, čemur pa dokaz z zaslišanjem priče ni namenjen. Drugačno pritožbeno zatrjevanje je neupoštevno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so tudi trditve v zvezi s stroški stornacije, s katerimi naj bi proizvajalec obremenil tožečo stranko v višini 21.119,00 EUR nepopolne, saj bi morala glede na nasprotovanje tožene stranke pojasniti, kaj ti stroški zajemajo. Ker specifikacija stroškov stornacije tudi ni razvidna iz računa proizvajalca z dne 16. 06. 2008 št. 01487 (A4), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zgolj sklicevanje tožeče stranke na ta račun ne zadostuje. Glede na navedeno pa pritožbeno sklicevanje na navedeni račun tudi ni upoštevno.

Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da je zatrjevane stroške plačala. Tožeča stranka pa nasprotnega ni izkazala s pritožbeno trditvijo, da je uporabljala izraz strošek v smislu, da je plačala določen znesek.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške.