VSL sodba I Cpg 929/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 66238/2008 z dne 14. 07. 2008 razveljavilo v 1. in 4. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke ter sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba ne izpodbija pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje in sicer, (1) da sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju na podlagi Pogodbe št. 17421 z dne 10. 12. 2006, (2) da je tožeča stranka obveznosti po pogodbi v celoti izpolnila, (3) da je toženi stranki za opravljene storitve izdala dva predhodna računa in sicer št. 92007001 ter št. 92007002 v višini 14.640,00 EUR ter, (4) da je tožena stranka plačala znesek 15.000,00 EUR, za katerega je ob plačilu izrecno navedla, da z njim plačuje obveznosti po računu št. 92007001, glede na to, da je tožeča stranka toženo 19. 02. 2007 obvestila, da je njena edina obveznost tista po računu št. 92007001.

6Pritožnik nepravilno navaja, da iz dopisa 23. 03. 2007 izhaja, da se je tožena stranka še pred plačilom obveznosti iz sklenjene pogodbe zavedala, da tožeči stranki dolguje še znesek 13.100,00 EUR iz naslova preteklega sodelovanja med strankama ter, da soglaša, da se najprej poravna dolgovani znesek iz prejšnjih dveh računov, s preostankom pa se poravna dolg po predračunu 92007001. V postopku na prvi stopnji ni bilo spora o tem, da je tožena stranka račun št. 92007001 plačala 19. 02. 2007, 08. 03. 2007 in 16. 03. 2007, torej v celoti pred 23. 03. 2007, ko naj bi se pravdni stranki po zatrjevanjih tožeče stranke dogovorili za drugačen vrstni red vračunavanja izpolnitve. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji pavšalno in neizkazano navajala, da so bila vsa plačila namenjena za poravnavo zneska 14.640,00 EUR po računu št. 92007001, saj to dejstvo izhaja iz predloženih listin – potrdil o plačilih, kjer je izrecno navedeno, kateri račun se plačuje s posameznim plačilom.

7Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je tožena stranka ob plačilu zneska 14.640,00 EUR izkoristila pravico iz 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in določila vrstni red vračunavanja. Pravila o vrstnem redu vračunavanja so določena kot sistem podrejenih pravil. Naslednje pravilo se uporabi, če prejšnje pravilo ne pride v poštev, torej če v zvezi z obveznostmi, ki so predmet vračunavanja predpostavke za uporabo prejšnjega pravila niso izpolnjene. Primarno pravilo vračunavanja iz 287. člena OZ je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki, nato enostranska izjava dolžnika, če pa te ni, pridejo v poštev pravila o vračunavanju po vrstnem redu iz navedene zakonske določbe. Pravila o vrstnem redu vračunavanja so dispozitivna in se uporabljajo, če se upnik in dolžnik nista drugače dogovorila. Takšen dogovor lahko skleneta bodisi ob nastanku obveznosti, bodisi kasneje, vendar le do takrat, ko dolžnik opravi delno plačilo (dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 331). Dogovor upnika in dolžnika o vrstnem redu vračunavanja medsebojnih obveznosti je torej možen samo pred izpolnitvijo oziroma do takrat, ko dolžnik opravi plačilo. Tudi dolžnik mora namreč svojo izbiro opraviti pred izpolnitvijo. Če dolžnik do izpolnitve ne poda izjave o vračunavanju, o vrstnem redu poračunavanja obveznosti ne odloča upnik. Do vračunavanja obveznosti pride tedaj kvečjemu po datumu zapadlosti, sicer pa po stopnji njihove zavarovanosti oziroma bremena, ki ga predstavljajo za dolžnika; če obveznosti še vedno ni mogoče ločiti, se vračunajo po času nastanka, na hkrati nastale obveznosti pa se delna plačila porazdelijo v sorazmerju z njihovimi zneski (drugi, tretji in četrti odstavek 287. čl. OZ).

8Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka plačala tisto terjatev, ki jo je po lastni izbiri v nakazilu nedvoumno označila. Za odločitev ni relevantno, ali izmenjava elektronskih sporočil z dne 23. 03. 2007 predstavlja dosežen dogovor o vrstnem redu vračunavanja plačil, saj je bilo takrat plačilo s strani tožene stranke že opravljeno, tožena stranka pa je ob plačilu zneska 15.000,00 EUR izrecno navedla, katero obveznost plačuje.

9Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (pritožbeni stroški) ter prvim odstavkom 155. člena ZPP (stroški odgovora na pritožbo). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, kar velja tudi za toženo stranko, katere stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni.