VSL sodba in sklep IV Cp 173/2011

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (4. točka v zvezi s 3. točko izreka) spremeni tako, da se preživnina zviša za 92,00 EUR mesečno (tako da znaša za obdobje od 1. 12. 2008 do 31. 10. 2010 mesečno 112,67 EUR in za obdobje od 1. 11. 2010 dalje 200,00 EUR mesečno).

Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1sedemnajstletno A. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici,

2odločilo, da stiki med A. in očetom potekajo po sprotnem dogovoru,

3razsodilo, da mora toženec za dekle od 1. 12. 2008 do 31. 10. 2010 prispevati 20,67 EUR preživnine, od 1. 11. 2010 dalje pa 108,00 EUR,

4zavrnilo drugačen oziroma višji tožbeni zahtevek,

5odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo začasno odredbo, ki jo je tudi izdalo po uradni dolžnosti, tako da je z začasno odredbo določeno preživnino znižalo na znesek, kakršnega je tožencu naložilo v plačilo s sodbo.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče preživnino, kakršna je določena s sodbo in začasno odredbo, zviša. V obeh pritožbah tožnica enako navaja, da sta odločbi nepravilni in nezakoniti, ker je preživnina določena prenizko, zaradi česar tožnica nima dovolj denarnih sredstev za preživljanje hčere.

Pritožbi sta bili vročeni tožencu, ki nanju ni odgovoril.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004; ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR), pri odmeri preživnine pa mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da znašajo stroški dekletovega preživljanja približno 500,00 EUR mesečno. Ker tožnica zanjo prejema 50,00 EUR otroškega dodatka, morata starša pokriti še 450,00 EUR njenih potreb. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da znašajo tožničini prejemki 1.510,00 EUR mesečno, toženčeva plača pa 1.300,00 EUR. Takšnih ugotovitev pritožnica ne izpodbija, izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje, da mora kriti 76% hčerinih potreb. Odločitve sodišča prve stopnje sicer ne napada konkretizirano, vendar ima prav, ko izpostavlja, da je odločitev napačna.

Izpodbijana razporeditev preživninskega bremena med oba roditelja je namreč posledica dveh računskih napak sodišča prve stopnje. Res je, da je razmerje dohodkov pravdnih strank 1 proti 1,16 v korist tožnice (ali bolj pregledno: 54% proti 46%). Vendar pa takšno razmerje ne pomeni, da mora tožnica prispevati za 16% več kot polovico stroškov, še manj pa, da mora prispevati 76% le-teh. Razlika med mesečnimi prejemki pravdnih strank ni tako velika, da bi utemeljevala bistveno razliko pri deležu preživninskega bremena, ki ga mora nositi vsak od staršev. Glede na to se pokaže, da je tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva, da toženec plačuje 200,00 EUR preživnine, kar predstavlja približno 45% hčerinih potreb, v celoti utemeljen.

Višje sodišče je zato v skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; ZPP) pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

O pritožbi zoper sklep:

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 6. 2010 po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu naložilo, da mora k hčerinemu preživljanju mesečno prispevati po 150,00 EUR. V sklepu ni pojasnilo, kje so razlogi, ki so vodili k takšni odločitvi. Iz (sicer pravnomočnega) sklepa z dne 22. 6. 2010, enako pa tudi iz izpodbijanega sklepa, ni mogoče razbrati, da bi bilo preživljanje mladoletne A. kakorkoli ogroženo in zato začasna odredba potrebna.

Pri izdaji (regulacijske) začasno odredbo mora sodišče upoštevati, da gre za izjemen ukrep. Tudi v postopkih v družinskih razmerjih morajo začasne odredbe ostati omejene zgolj na nujne primere - tiste, ko sodišče ugotovi, da bi brez izdaje začasne odredbe otroku nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Začasno varstvo namreč ne sme biti nadomestilo rednemu sodnemu varstvu. Ob odločanju o začasnih odredbah glede preživljanja se zadržani pristop vsebinsko izrazi tudi skozi drugačen standard – ob odločanju o določitvi preživnine z meritorno odločbo sodišče presoja, kakšen je ustrezen življenjski standard otroka, pri začasni odredbi pa je vsebinski kriterij nujno preživljanje otroka.

V takšni situaciji izpodbijana odločitev, da se začasno določena preživnina zniža na 108,00 EUR, ni napačna. Prvič zato, ker sodišče pogojev za izdajo začasne odredbe (torej da bi mladoletni A. brez izdaje začasne odredbe nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda) nikdar ni ugotovilo. Drugič pa zato, ker tak znesek (ob hkratnem prispevku tožnice) zadošča za nujno preživljanje mladoletne hčere pravdnih strank. Kakršnokoli poseganje v odločitev o začasni odredbi bi bilo v trenutku, ko je z izdajo odločbe višjega sodišča odločitev o preživnini postala pravnomočna, nesmiselno, saj začasna odredba velja le do pravnomočnosti sodbe.

Višje sodišče je zato v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

O stroških:

Sodišče prve stopnje je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. Kljub spremembi sodbe, je takšna odločitev, ob tem, da je bil postopek osredotočen na koristi mladoletnega otroka, še zmeraj pravilna. Podlaga za takšno odločitev je v določbi 413. člena ZPP.