VSL sklep II Cp 4790/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. točka izreka) spremeni tako, da se v 1. točki izreka, poleg že priznanih stroškov v znesku 153,00 EUR, priznajo še stroški v višini 195,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu, sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odvetnici priznalo stroške zastopanja v višini 127,50 EUR, s pripadajočim 20% DDV v znesku 25,50 EUR, skupaj bruto znesek 153,00 EUR, ki se izplača v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, stroški pa se nakažejo na njen transakcijski račun (1. točka izreka); odločilo, da se stroški zastopanja izplačajo iz sredstev sodišča (2. točka izreka); v presežku do zahtevanih 348,00 EUR z upoštevanjem 20% DDV, pa je predlog odvetnice T. K. zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sklepa (3. točka izreka), se je odvetnica, ki je kot zagovornica po uradni dolžnosti zastopala N P v nepravdni zadevi zaradi njenega sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, vložila pravočasno pritožbo, zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ji poleg že priznanih stroškov zastopanja, prizna še stroške v bruto višini 348,00 EUR, kakor tudi stroške pritožbe. Navaja, da je v stroškovniku, ki ga je podala po opravljenem naroku v tej zadevi, kot vrednost spornega predmeta, v skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) navedla znesek 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 700,00 EUR, ki naj bi ga, upoštevaje 3. odstavek 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določal 1. odstavek 22. člena ZOdvT. Sodišče se je torej postavilo na stališče, da je po prostem preudarku vrednost spora v tej zadevi, upoštevaje ZST-1, 700,00 EUR, ne da bi sodišče prve stopnje to kakorkoli obrazložilo, sklicevalo se je le na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3257/2010, iz katere pa pravna podlaga za takšno odločitev ne izhaja. V primeru, da se vrednost ne da določiti po 19. do 29. členu ZST-1, je potrebno uporabiti 22. člen ZOdvT in kot vrednost spora vzeti znesek 4.000,00 EUR. Plačilo sodne takse v tovrstnih postopkih ni predpisano, zato ni mogoče določati vrednosti spornega predmeta za odmero odvetniških stroškov po ZST-1. Sicer pa je ZOdvT specialnejši zakon glede na ZST-1. Navaja še, da stališče pritožbe potrjuje več odločb Višjega sodišča v Ljubljani in odločba Višjega sodišča v Celju, ki jih tudi konkretno navede.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 68. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZr) se stroški prisilne hospitalizacije, ki vključujejo tudi stroške po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, krijejo iz sredstev sodišča. Ker plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano, vrednosti spornega predmeta, ki je podlaga za odmero nagrade postavljenemu zagovorniku, ni mogoče določiti po pravilih ZST-1. Pritožnica upravičeno opozarja, da je treba upoštevati določila ZOdvT in sicer 2. odstavka 22. člena tega zakona, ker po naravi postopka vrednosti predmeta ni mogoče določiti po 21. členu tega zakona, niti po prostem preudarku. Po 22. členu ZOdvT je predvideno, da znaša vrednost predmeta v takem primeru 4.000,00 EUR, pri čemer se lahko ustrezno zniža ali zviša. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti v konkretni zadevi in je zato za izračun višine nagrade odločilna vrednost predmeta 4.000,00 EUR. Pri odmeri višine nagrade za postopek in nagrade za narok pa je treba upoštevati tudi 36. člen ZOdvT, ki določa nagrade (glede na vrednost predmeta), ki se izplačajo iz državnega proračuna. Količnik nagrade pri vrednosti predmeta nad 3.000,00 EUR po 36. členu ZOdvT se razlikuje od količinika po 12. členu ZOdvT. V konkretni zadevi znaša pri vrednosti 4.000,00 EUR nagrada 135,00 EUR (količnik 1).

Ob upoštevanju pravilne uporabe materialnega prava, pritožnici, glede na osnovno nagrado (135,00 EUR), pripada nagrada za postopek v višini 108,00 EUR (tar. št. 3101, točka 2, količnik 0,8), nagrada za narok v višini 162,00 EUR (tar. št. 3102, količnik 1,2) ter pavšal 20,00 EUR (tar. št. 6002), torej skupno 290,00 EUR. Upoštevaje 20% DDV (58,00 EUR), je pritožnica skupno upravičena do 348,00 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v izpodbijanem delu sklep spremenilo tako, da je poleg že priznanih stroškov, odvetnici priznalo še stroške v višini 195,00 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker razen sodne takse za pritožbo, pri čemer pa plačilo sodne takse za postopek ni predpisano, pritožnica drugih pritožbenih stroškov ni priglasila.