VSL sodba II Cp 2501/2010

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

„2. Plačilni nalog I Pl 17/2002 z dne 30. 1. 2002 ostane v veljavi za glavnico 1.609,49 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 1.609,49 EUR.

3. V preostalem se plačilni nalog I Pl 908/2001 z dne 29. 6. 2001 ter plačilni nalog I Pl 17/2002 z dne 30. 1. 2002 razveljavita ter tožbeni zahtevek zavrne (za glavnico v višini 1.818,15 EUR in zakonske zamudne obresti od navedene glavnice od 19. 11. 2001 do plačila, za znesek zamudnih obresti od glavnice 576,07 EUR, ko le-te dosežejo višino glavnice, in za znesek zamudnih obresti od glavnice 1.609,49 EUR, ko le-te dosežejo višino glavnice).“

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep za izdajo plačilnega naloga I Pl 908/2001 z dne 29. 6. 2001 za znesek glavnice 576,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v isti višini (1. točka izreka) ter sklep za izdajo plačilnega naloga I Pl 17/2002 z dne 30. 1. 2002 za glavnico 1.774,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v isti višini (2. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 128,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo spremeni tako, tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni odgovorna za škodni dogodek z dne 10. 2. 2001, zato tožeča stranka nima pravne podlage za uveljavljanje vtoževanega zahtevka. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki po njenem mnenju temelji predvsem na policijskem zapisniku, ki je bil sestavljen kar tri tedne po nezgodi, in izpovedbi policistov, ki sta postopek vodila. Opozarja, da ravno oddaljenost med škodnim dogodkom in izdelavo policijskega zapisnika kaže na neverodostojnost slednjega. Dejansko stanje bi moralo biti v policijskem zapisniku ugotovljeno na podlagi izjav vseh udeležencev prometne nezgode, ne pa samo oškodovanca, kot v konkretnem primeru. Opozarja tudi na dejstvo, da se policista nista spomnila, na katero vozilo se je nanašal sporni dogodek, kar je sodišče pojasnilo s časovno oddaljenostjo dogodka. Meni, da je edino logično, da bosta policista v zaslišanju potrdila, kar sta zapisala tedaj v policijskem zapisniku, ravno tako pa tudi oškodovanec. Glede na to, da je tožena stranka ves čas ugovarjala njegovi vsebini, bi moralo sodišče objektivno ugotoviti dejansko stanje konkretnega škodnega dogodka, ne pa podajati subjektivnih obrazložitev, zakaj je verjelo pričam M., P. in A, ni pa verjelo toženi stranki ter priči B, ki sta izpovedovali nasprotno. Določbe 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 tudi ni mogoče posploševati tako, da je moč vsakemu, ki odkloni test alkoholiziranosti, pripisati pijanosti, temveč je treba vsak konkreten primer obravnavati posamično. Če bi bile trditve prič M., P. in A. resnične, da je bila tožena stranka tako alkoholizirana, da je ležala v marici, potem tožena stranka tudi ne bi mogla policistu navesti razlogov, zakaj zavrača test alkoholiziranosti (kar sicer izhaja iz policijskega zapisnika in kateremu sodišče sledi). Dodaja tudi, da je skladno s 3., 4. in 7. odstavkom 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (1) (v nadaljevanju ZVCP-1) dolžan policist v primeru odklonitve preizkusa alkoholiziranosti odrediti strokovni pregled. Gre torej za njegovo dolžnost, ki izključuje možnost policista, da sam presoja, ali je oseba pod vplivom alkohola ali ne. V zvezi z višino prisojenega zneska pa ugovarja neprimerni objektivizaciji odškodnine, saj le-ta kot previsoka ni v skladu z aktualno sodno prakso. Smiselno tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 1.200,00 EUR namesto 1.043,23 EUR, kolikor je tožeča stranka tudi izplačala oškodovancu. Enako velja za prisojen znesek iz naslova izplačila odškodnine za strah, kjer je sodišče tožeči stranki priznalo 300,00 EUR četudi je le-ta iz tega naslova oškodovancu plačala zgolj 292,10 EUR.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določb drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (2) (v nadaljevanju ZOZP) in Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju splošni pogoji) v predmetni zadevi zaključilo, da je tožena stranka izgubila zavarovalne pravice po pogodbi o zavarovanju odgovornosti proti tretjemu, ker je 10. 2. 2001 v stanju alkoholiziranosti povzročila prometno nezgodo, na podlagi katere je tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino, pri čemer je po prometni nezgodi odklonila preizkus alkoholiziranosti.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja dokazno oceno, na kateri temeljijo ugotovitve sodišča prve stopnje o povzročitelju prometne nezgode in stanju alkoholiziranosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč o navedenih pravno pomembnih dejstvih opravilo popolno in celovito analitično-sintetično dokazno oceno, kar pomeni, da se je seznanilo z vsebino vseh dokazov in se po načelu proste dokazne ocene opredelilo do njihove dokazne vrednosti v povezavi z drugimi dokazi in uspehom celotnega dokaznega postopka. Za svoje zaključke je navedlo tudi objektivne razloge, zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pristranska oziroma subjektivna.

Tožena stranka in njena priča P. B. sta sicer res izpovedali drugače, kot je zaključilo sodišče na podlagi vsebine policijskega zapisnika ter izpovedb tožeče stranke, H. M., S. P. ter S. A. Vendar sodišče prve stopnje njunih izpovedb ni prezrlo. Ravno nasprotno, z njimi se je seznanilo in se do njihove verodostojnosti tudi opredelilo na podlagi objektivnih in preverljivih kriterijev notranje ter zunanje skladnosti. Trditev in izpovedbe tožene stranke, da so bile kritičnega dne na odseku, kjer se je zgodila prometna nezgoda, ovire, namreč ne potrjuje vsebina pojasnila, ki ga je podalo Cestno podjetje L. z dne 16. 5. 2008 (list. št. 77 sodnega spisa), saj iz njega izhaja ravno nasprotno. Gre za indično dejstvo povsem objektivne narave, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo v sklopu svoje dokazne ocene. Priča B. je sicer pojasnila, da se je dan po obravnavani nezgodi s toženo stranko peljala na C. cesto, da bi ji pomagala menjati pnevmatiko na njenem avtomobilu, in da na vozilu ni zaznala poškodb, spominja pa se, da je ogledalo na voznikovi strani bilo. Vendar je na izrecno opozorilo sodišča, da priča pod prisego, svoje navedbe omilila, češ, da se ne spominja, ali je bilo vozilo poškodovano ali ne. Tako šibka dokazna ponudba tožene stranke zatorej sodišču ni omogočala, da bi s stopnjo prepričanja (ki se v pravdnem postopku zahteva za odločitev o zahtevku) ugotovilo resničnost njenih trditev o neudeleženosti v obravnavanem škodnem dogodku. Po drugi strani pa so o udeležbi tožene stranke v obravnavanem škodnem dogodku skladno izpovedale vse ostale priče, potrdila pa jo je tudi vsebina policijskega zapisnika. Le-temu je sodišče povsem logično in razumljivo poverilo pomembno dokazno vrednost, saj so bile priče v predmetnem postopku zaslišane sedem let po škodnem dogodku, medtem ko je bil policijski zapisnik sestavljen le tri tedne po kritičnem dnevu. Glede na pojasnjeno je zato tudi povsem nepomemben pritožbeni očitek, da bi moral biti policijski zapisnik sestavljen najmanj tri dni po nastanku škodnega dogodka. Upoštevajoč okoliščino, da so se navedeni dokazi skladali tudi z izpovedbo oškodovanca, v skladu s katero so na kraju nezgode ostali deli povzročiteljevega avtomobila (sprednje ogledalo, delčki rdeče barve in kromirana obroba sprednje luči), sodišče druge stopnje nima dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je prometno nezgodo povzročila ravno tožena stranka.

V zvezi z ugotovitvijo o alkoholiziranosti tožene stranke v času povzročitve prometne nezgode pa sodišče druge stopnje opozarja, da dejstvo odklonitve testa alkoholiziranosti s strani tožene stranke v postopku ni bilo sporno. Tožena stranka celo v pritožbi izrecno pojasnjuje, da je odklonila tako preizkus alkoholiziranost z elektronskim alkotestom, kot tudi odrejen strokovni pregled. Policisti so torej v obravnavanem primeru le-tega odredili, zato ni mogoče razumeti pritožbenega očitka, da navedeno predstavlja njihovo dolžnost, zaradi česar o alkoholiziranosti udeleženca v prometni nezgodi ne morejo sklepati sami na podlagi okoliščin primera. Toženi stranki gre namreč pojasniti, da je zakonska dolžnost odreditve strokovnega pregleda v skladu s 121. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (3) (v nadaljevanju ZVCP) (ki se v konkretnem primeru uporablja glede na čas nastanka spornega škodnega dogodka) namenjena zagotovitvi možnosti povzročitelju nezgode, da preizkus alkoholiziranosti tudi dejansko opravi. V skladu s sedaj že ustaljeno sodno prakso (primerjaj sodbo IV Ips 10/2006 z dne 21. 12. 2006 in sodbo IV Ips 8/2006 z dne 29. 3. 2007) zato takšna dolžnost ne obstaja v primeru, ko udeleženec prometne nezgode preizkus alkoholiziranosti odkloni iz zdravstvenih razlogov ali iz objektivno neutemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo tudi glede navedenega pravno odločilnega dejstva in ugotovilo, da je tožena stranka test odklonila z navajanjem, da se ji test ne zdi potreben ter da se boji infekcije. Sodišče prve stopnje takšnim razlogom tožene stranke ni sledilo, saj so policisti pri toženi stranki zaznali vonj po alkoholu, način njene vožnje, ko je z vozilom vijugala po cesti in vozila po obeh pasovih, pa je podpiral zaključek, da se je očitno želela izogniti testu o preizkusu alkoholiziranosti, ker je bila dejansko vinjena. Takšna dokazna ocena je tudi po mnenju sodišča druge stopnje življenjska in prepričljiva, zato nima razlogov, da bi dvomilo v njeno pravilnost.

V zvezi z očitki o zmotni uporabi določbe 3. člena splošnih pogojev pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je citirana določba jasna, zato njenega pomena ni potrebno iskati s pomočjo posebnih razlagalnih metod. Če zavarovanec odkloni preiskavo svoje alkoholiziranosti se šteje, da je bil kot voznik pod vplivom alkohola. Kljub temu pa ne izgubi svojih pravic iz zavarovanja, če dokaže, da za obstoj takšnih okoliščin ni kriv ali če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Gre za trditveno in dokazno breme, ki ga med strankama dogovorjeni pogodbeni statut nalaga zavarovancu. V primerih, kakršen je obravnavani, zato zavarovalnici ni treba dokazovati stanja alkoholiziranosti svojega zavarovanca (zavarovalnica mora dokazati zgolj primarno dispozicijo odklonitve preizkusa alkoholiziranosti), medtem ko je zavarovanec tisti, ki mora dokazati, da ni kriv za stanje svoje alkoholiziranosti ali da obstoj takšne okoliščine ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka, če želi obdržati zavarovale pravice. Tožena stranka takšnemu dokaznemu bremenu v obravnavani zadevi ni uspela zadostiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji zakonske in pogodbene dispozicije za izgubo zavarovalnih pravic tožene stranke in posledičen obstoj pravice tožeče stranke, da zahteva od tožene stranke povrnitev zneskov, ki jih je izplačala oškodovancem na podlagi zakona ter zavarovalne pogodbe, skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor zmotne objektivizacije odškodnine. Ob pregledu aktualne sodne prakse v zvezi s prisojo odškodnin je namreč razvidno, da se odškodnina v prisojeni višini kot satisfakcija za poškodbo zvina vratne hrbtenice pravilno in ustrezno umešča v razpon prisojenih odškodnin za lažje oziroma manjše, srednje in velike škode, zato ni zakonske podlage za njeno zniževanje (179. člen Obligacijskega zakonika (4) (OZ).

Delno pa je pritožba tožene stranke vendarle utemeljena. Pravilno namreč opozarja, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova strahu prekoračilo tožbeni zahtevek, s čimer je kršilo 2. člen Zakona o pravdnem postopku (5) (v nadaljevanju ZPP) in storilo bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je namreč iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala zgolj 1.043,23 EUR, ne pa 1.200,00 EUR, kolikor ji je sodišče z izpodbijano sodbo dejansko prisodilo (primerjaj razloge izpodbijane sodbe na strani 7 in 8). Enako velja tudi za odškodnino iz naslova strahu, saj je tožeča stranka iz naslova plačila odškodnine za navedeno nematerialno škodo zahtevala zgolj 292,10 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 300,00 EUR. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je plačilni nalog z dne 30. 1. 2002 razveljavilo tudi v tem delu (tj. še za glavnico 164,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v enaki višini). Sodišče namreč pri odločanju o nepremoženjski škodi v smislu 179. člena OZ ni vezano zgolj na celoten zahtevek kot seštevek posameznih odškodninskih postavk, ampak tudi na vsak posamezen zahtevek, ki se nanaša na katero koli izmed uveljavljanih pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (tako izrecno sodba II Ips 546/99 z dne 6. 4. 2000). V preostalem pa je sodišče druge stopnje glede na predhodno pojasnjene razloge pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo, je ponovno odločilo tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je glede na dejstvo, da je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v malenkostnem delu, tj. glede zneska 56,77 EUR, s katerim niso nastali posebni stroški v postopku, ohranilo v veljavi odločitev, da mora tožena stranka povrniti nasprotni stranki njene stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede stroškov s pritožbo pa je odločilo, da jih mora tožena stranka kriti sama (3. odstavek 154. člena ZPP).

----------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 83/2004 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 70/1994 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 30/1998 in nasl..

(4) Ur.l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(5) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..