VSRS Sodba II Ips 40/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala plačilo 30,590.107,62 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje.

2Proti tej sodbi se je pritožila tožnica, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnica je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložila revizijo. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. V reviziji sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ji nikoli ni vročilo odgovora na tožbo. To je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki pa ni ugotovilo bistvene kršitve postopka, ker so bile toženkine navedbe ponovljene ustno na naroku 6. 10. 2005 in v pripravljalni vlogi toženke z dne 11. 10. 2005. Tožnica trdi, da je absolutna bistvena kršitev podana vselej, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Meni, da ni imela možnosti korespondirati z odgovorom na tožbo in z dejstvi, ki so bila morda celo potrjena v njem. Ker pritožbeno sodišče zgolj posplošeno navaja, da je bilo vse pozneje povzeto, mu mora tožnica enostavno verjeti, čeprav je zaskrbljena, ker pravosodni organi ravnajo tako, da vlog sploh ne vročajo nasprotnim strankam in jim ne omogočijo, da bi bili z njimi seznanjeni. Opozarja tudi na izrazito neenako obravnavanje pravdnih strank in na kršitev določila 286. člena ZPP, ko je sodišče druge stopnje zavrnilo navedbe in dokaze iz toženkine vloge z dne 6. 4. 2006, ker naj bi bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 12. 12. 2005. Pri tem pa je spregledalo, da je sodišče toženki dovolilo predlagati dokaze na naroku 16. 3. 2006, torej tri mesece po prvem naroku, čeprav je tožnica ugovarjala. Šlo je za dokaze v zvezi s pošiljanjem korektur in prav na te dokaze je tožnica odgovorila v svoji vlogi 6. 4. 2006. Kršitev materialnega prava vidi v interpretaciji pritožbenega sodišča, češ da tožnica očita toženki, da ni poskušala preprečiti prodaje učnega gradiva, glede katerega je materialne pravice prenesla na tožnico. Toda tožnica očita toženki neposredno kršitev 15. člena avtorskih pogodb z dne 28. 3. 2002 in drugi pravni osebi, ki je izdajala delovne zvezke in učbenike za 4. razred osemletke in 7. razred devetletke. Pri tem napačno interpretira izraz „izdajati“, čeprav v Slovarju slovenskega knjižnega jezika to pomeni distribuiranje oziroma prodajo tiskanih del. Pri tem ni jasna odločitev sodišč, da toženka ni poslovno sodelovala z Založbo in s prodajo učbenikov preko nje kršila 15. člen pogodb s tožnico, kar je podlaga za uporabo 131. člena Obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti. Toženka ni zgolj izterjevala zapadlih obveznosti, temveč je še po razdrtju pogodbe prejemala avtorski honorar, kar navaja tudi pritožbeno sodišče v prvem odstavku na 5. strani sodbe. Da je širše sodelovala z Založbo, izhaja tudi iz odgovora na tožbo v zadevi VIII/66/2004 te založbe z dne 25. 3. 2003, v katerem navaja, da toženka ni prepovedala prodaje, temveč je zahtevala plačilo avtorskega honorarja za prodane učbenike; pa tudi iz specifikacije prodaje učbenikov za obdobje od 1999 do septembra 2002. Tudi iz odgovora na tožbo v zadevi IV Pg 44/2002 izhaja, da je tožnica v zadnjih šestih mesecih redno prejemala plačilo honorarjev. Podatki o prodaji učbenikov niso pomembni le za ugotovitev višine škode, temveč tudi za presojo o utemeljenosti zahtevka. Ker je višje sodišče pritožbene trditve v zvezi s tem ignoriralo, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dodaja, da razveza pogodbe pomeni takojšnje prenehanje pogodbe in da toženka po 18. 3. 2002 ne bi smela prejemati avtorskih honorarjev od Založbe, dejansko pa je po navedbah založbe prejela tri honorarje. Zato tožnica trdi, da je toženka tudi po 18. 3. 2002 še naprej poslovno sodelovala s prejšnjo založbo in kršila 15. člen pogodbe s tožnico. Nejasnost ali neskladje v razlagi prvega sodišča vidi tudi v tem, da je v drugem odstavku na 5. strani sodbe napisalo, naj Založba po 18. 3. 2002 ne bi več naredila ponatisa učnega gradiva, ker toženka kot avtorica tega ni dovolila, v 4. alineji drugega odstavka na 5. strani sodbe pa navaja, da je toženka 8. 5. 2002 prijavila direktorja založbe A. A., ker reproducira in distribuira tuja avtorska dela. Iz tega tožnica izvaja, da je toženka še naprej poslovno sodelovala z Založbo in da ni šlo zgolj za prodajo starih zalog. Če bi sodišči pravilno uporabili materialno pravo, bi morali pri uporabi 131. člena OZ upoštevati, da je toženka po odstopu od pogodbe maja 2002 prijavila Založbo zaradi reproduciranja njenih del, da je vedela za reproduciranje del in da je od založbe v letu 2002 prejemala avtorski honorar. Dodaja, da je tožnica z določilom v 15. členu pogodbe želela ustvariti položaj, da bi v Sloveniji edina nastopala kot založnica toženkinih učbenikov in da je toženka ustno zagotavljala, da se njena pogodba z Založbo izteče aprila 2002. Tudi v zvezi s korekturami tožnica očita zlasti sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na pritožbene očitke. Zadovoljilo se je z ugotovitvijo, da se učbeniki niso pojavili v katalogu iz meseca maja 2002 in je bila zato manjša prodaja, toda razlog za to je bil v toženkinem ravnanju, ki je povzročilo, da je Strokovni svet Republike Slovenije razveljavil potrditev učbenikov, ker je toženka še naprej poslovno sodelovala z Založbo.

4Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1)

, ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2)

, je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Uvodoma je treba pojasniti, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje iz vseh razlogov, ki so dovoljeni v pritožbi proti prvi sodbi. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

7Sodišči sta ugotovili naslednje:

da se spor nanaša na učbenik in delovni zvezek za 7. razred devetletke (z naslovom: I.) ter na delovni zvezek za 4. razred osemletke (z naslovom: I. M.) in da je toženka avtorica teh del,

da je imela toženka sklenjeno založniško pogodbo z Založbo d.o.o in da je 18. 3. 2002 razdrla pogodbo,

da je 18. 3. 2002 o odpovedi obvestila Komisijo za učbenike pri Strokovnem svetu za osnovno šolo,

da Založbi ni več dovolila ponatisov učnega gradiva,

da je 8. 5. 2002 prijavila direktorja Založbe d.o.o., A.A., da brez dovoljenja reproducira in distribuira tuja avtorska dela, čeprav so pogodbe razdrte,

da je tožnik proti Založbi v letu 2002 vložil tožbo zaradi kršitve avtorske pravice in z njo na koncu uspel, toda tožena založba je učno gradivo prodajala, dokler sodišče z začasno odredbo ni prepovedalo izdajanja učnega gradiva.

8Na tej podlagi sta sodišči sicer pravilno uporabili pravila materialnega prava, ki so navedena v Obligacijskem zakoniku (OZ)(3), čeprav bi morali uporabiti predvsem določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki so specialnejša.(4) V 85. členu ZASP je urejena založniška pogodba, s katero se avtor zaveže prenesti na založnika pravico reproduciranja svojega dela v obliki tiskanja in pravico distribuiranja primerkov dela, založnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar ter delo reproduciral in distribuiral. Pravica reproduciranja je opredeljena v 23. členu ZASP, pravica distribuiranja pa v 24. členu ZASP.

9ZASP ureja glavne sestavine pogodbe, vendar ne ureja vseh sestavin in njihovo ureditev namenoma prepušča dispozitivnosti pogodbenih strank.(5) Tožnica in toženka sta se s pogodbama z dne 28. 3. 2002 v točki XV. sporazumeli, da tožnica ne bo izdajala avtorskih del iz teh pogodb v samozaložbi ali pri drugi pravni osebi. Pri tem nista sporazumni, kaj pomeni izraz „izdajati“, čeprav sta objava in izdaja definirani v 3. členu ZASP. Če gre pri objavi (prvi odstavek) zato, da avtorsko delo z dovoljenjem upravičenca postane dostopno javnosti, pa je v drugem odstavku člena določeno, da izdaja pomeni, da je zadostno število že izdelanih primerkov dela z dovoljenjem upravičenca ponujenih javnosti in danih v promet. Iz tega sledi, da toženka po sklenitvi pogodbe s tožnico ni smela privoliti v reprodukcijo in/ali distribucijo avtorskih del, za katera je sklenila pogodbo s tožnico.

10Tožnica ne navaja, da bi toženka izdajala sporna dela v samozaložbi ali da bi sklenila novo založniško pogodbo s tako pravno osebo, trdi le, da je kršila XV. točko pogodbe, ker tega ni onemogočila prejšnjemu založniku – Založbi d.o.o. Toda toženka je 18. 3. 2002 tej založbi poslala izjavo o razdrtju pogodbe, s katero se je sklicevala na 125. člen ZOR, v resnici pa je šlo za utemeljen preklic imetniku materialne avtorske pravice po 83. členu ZASP, kar je navsezadnje ugotovilo tudi sodišče v pravdi med tožnikom in Založbo d.o.o. Tako je toženka odstopila od založniških pogodb, ki jih je ob koncu devetdesetih let sklenila z Založbo d.o.o. po 124. členu ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ)(6). Več od nje kot avtorice ni bilo mogoče zahtevati, saj avtor ne more biti odgovoren za kršitve ZASP, ki so izven njegove sfere (npr. dajanje v promet natisnjenih izvodov ali celo reproduciranje dela sploh ali reproduciranje v večjem številu izvodov, kot je določeno v založniški pogodbi). Ker se tožnica v reviziji pogosto sklicuje na navedbe Založbe d.o.o. v posameznih pravdah, naj bo pojasnjeno, da avtor tudi nima vpliva na navedbe založnika v različnih postopkih.

11Toženka je storila vse, kar bi morala in še več, saj je o razdrtju pogodbe obvestila pristojni upravni organ in tožniku stala ob strani pri uveljavljanju njegovih pravic s tem, da je skupaj z njim poiskala pravno pomoč odvetnika, podala ovadbo proti direktorju A. A. in da je tožencu z razdrtjem pogodbe omogočila uspeh v pravdi proti Založbi d.o.o.

12Tožnica ji sicer očita, da je poslovno sodelovala z Založbo d.o.o. tudi po tem, ko je razdrla založniško pogodbo, toda očitek ni utemeljen. Poslovno sodelovanje pomeni skupno udeležbo pri kakem delu oziroma opravljanju skupne dejavnosti, toženka pa je z izjavo o razdrtju založniške pogodbe to prekinila. Če je prejemala honorarje kot plačilo za pred tem opravljeno delo, ni mogoče govoriti o sodelovanju, saj bi zavrnitev plačila lahko imela zanjo nevšečne pravne posledice.

13Ker torej toženka ni kršila 88. člena ZASP, ki onemogoča prenos pravice reproduciranja in distribuiranja v istem jeziku več osebam, niti XV. točke založniške pogodbe s tožnico, ni ravnala nedopustno in ni odškodninsko odgovorna. Tožnica ji sicer očita, da ni pravočasno opravila korektur, za katere se je zavezala, vendar to ne drži, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bilo za izpad prodaje bistveno, da tožnica ni uspela pripraviti potrebnega, da bi bilo učno gradivo pravočasno pripravljeno, saj zlasti učbenik 7/9 ni bil v katalogu, ki ga šole prejmejo maja meseca vsakega leta, ker je bil ta učbenik potrjen šele 13. 8. 2002, niti ni izvedla ustreznih promocij na šolah.

14V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka tožnica utemeljeno opozarja, da je načelo izjavljanja in kontradiktornosti postopka eno temeljnih načel, ki so zapisana v Ustavi Republike Slovenije(7) in v mednarodnih aktih, ki jih je sprejela Republika Slovenija(8). Za pravdni postopek so kršitve načela konkretizirane v 5. členu ZPP, ki določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke, in kršitev sankcionira kot absolutno bistveno kršitev določb ZPP v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tu je določeno, da je vselej podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. Sodišče mora stranki zagotoviti, da je obveščena o sodnem postopku, da lahko navaja dejstva in dokaze, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi, da je navzoča pri izvajanju dokazov. Ta pravica se izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori, ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri lahko stranka podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku(9). Čeprav sodišče nima pravice presojati utemeljenosti navedb ene stranke namesto nasprotne stranke, pa mora biti kršitev pri vročanju vendarle take narave, da je bila stranki zaradi tega odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. V obravnavanem primeru je toženka po prejemu tožbe 3. 2. 2005 res napisala dopis, ki pa ga sodišče ni štelo za odgovor na tožbo, zato jo je z vabilom na narok 24. 6. 2005 opozorilo, da v spisu ni njenega odgovora na tožbo. Kot navaja pritožbeno sodišče, je nato toženka na naroku 6. 10. 2005 v prisotnosti direktorja tožeče stranke in njegovega pooblaščenca ustno odgovorila na tožbo, pisno pa je to obširneje storil njen pooblaščenec s pripravljalno vlogo, ki je prispela na sodišče 4. 11. 2005 in jo je 17. 11. 2005 prejel tožničin pooblaščenec. Zato z opustitvijo pisanja tožnici ni bilo onemogočeno obravnavanje in sodelovanje v postopku. Če tožnica ne verjame pritožbenemu sodišču, da v toženkinem dopisu ni bilo nič takega, kar ne bi bilo pozneje ustno in pisno podrobneje razloženo, bi lahko zahtevala vročitev sporne vloge ali bi se prepričala s pregledom spisa, saj ima stranka vsak čas pravico pregledati spis in zahtevati morebitne kopije.

15V zvezi s kontradiktornostjo postopka pa tožnica utemeljeno očita (zlasti sodišču druge stopnje), da ni bila enakopravno obravnavana v postopku, ker je sodišče po prvem naroku toženki dovolilo predložitev dveh potrdil o pošiljanju korektur tožnici, toženki pa ni dovolilo odgovora na to v vlogi 6. 4. 2006, toda sodišče prve stopnje je vse navedbe upoštevalo, sodišče druge stopnje pa je kljub sklicevanju na 286. člen ZPP presodilo utemeljenost dokazovanja in pravilno zapisalo, da gre za dokaze, ki se ne nanašajo na odločilna dejstva.

16Tožnica v reviziji tudi pogosto navaja, češ da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, toda po prvem odstavku 360. člena ZPP mora sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ni mu treba odgovarjati na vse tiste navedbe pritožbe, ki za odločitev niso pomembne (in je bilo nanje že odgovorjeno v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava).

17Tako se izkaže, da sodišče druge stopnje ni storilo v reviziji zatrjevanih kršitev in da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo po 378. členu ZPP. S tem je zavrnilo tudi toženčev predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 21/1995-85/2010

Op. št. (5): Več o tem M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič: Zakon o avtorski pravici s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 1997, npr. str. 210 in nasl.

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989

Op. št. (7): 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/1991-I-42/1997

Op. št. (8): Npr. 6. in 14. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS, št. 33/94-MP, št. 7), ali 28. in 47. člena listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

Op. št. (9): Sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up 321/96 z dne 20. 11. 1997.