VDSS sodba Psp 500/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 20. 4. 2009 in 12. 3. 2009 ter sklenilo, da tožnik nosi stroške postopka sam.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno napačna, saj je sodišče mimo veljavne področne zakonodaje, ki predstavlja lex specialis glede na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odločalo o pravni naravi plačila nepoklicnega župana. Župan, ki funkcijo opravlja nepoklicno ne prejema plače, temveč plačilo za svoje delo. Tako tožnik nima lastnost zavarovanca po 2. oz. 5. odst. 13. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Sodišče je prišlo tudi samo s seboj v nasprotje, ko je ugotovilo, da tožnik izpolnjuje tudi pogoje za ugotovitev lastnosti zavarovanca po določbi 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1, saj svojega zaključka ni obrazložilo medtem, ko je predhodno nepoklicno opravljanje funkcije župana in nagrado za to delo izrecno opredelilo kot plačo. Pritožba meni, da zaradi prejemkov za opravljanje funkcije neprofesionalnega župana, ki presegajo višino minimalne plače, tožnik ne pridobi lastnost zavarovanca po 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1. O pravni naravi teh prejemkov je dal pojasnilo že DURS, ki je odločil, da morajo župani, ki svojo funkcijo opravljajo neprofesionalno od tega prejemka plačevati prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 6 % od bruto zneska plačil, v preostanku pa predstavljajo prejeta plačila za opravljanje funkcije obdavčljivo osnovo, od katere zavezanec plačuje dohodnino, skladno z davčno zakonodajo. Navedeni obvezi, odvajanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter plačilo dohodnine, sta tudi edini zakonski obvezi, ki ju je na podlagi zakona dolžan upoštevati in spoštovati župan, ki svojo funkcijo opravlja neprofesionalno. Ob drugačnem stališču, stališču kot ga ima sodišče prve stopnje, bi nastala očitna diskriminacija med tistimi župani, ki svojo funkcijo opravljajo neprofesionalno, saj bi mlajši in še zaposleni župani poleg svojega siceršnjega rednega dohodka prejemali tudi plačilo za opravljanje županske funkcije, v višini kot jo določa Zakon o lokalni samoupravi, medtem ko bi se morali upokojeni župani odpovedati ali svojemu siceršnjemu primarnemu dohodku, torej pokojnini, ali pa bi se morali v primeru, da se pokojnini ne bi želeli odpovedati prostovoljno odpovedati delu plačila za opravljanje funkcije in bi prišlo tako do kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom. Priglaša stroške pritožbe.

Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Vprašanje lastnosti zavarovanca je urejeno v določbah ZPIZ-1 in ne v Zakonu o lokalni samoupravi. Ni nujno, da sam naziv prejemka odraža pravno oz. dejansko naravo prejemka v smislu izpolnjevanja pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje, saj je pomembna narava plačila. Tožnikovi prejemki vsekakor pomenijo plačilo in so višji od minimalne plače. DURS ni organ ki bi odločal o lastnosti zavarovanca. Prav tako v predmetni zadevi ni govora o diskriminaciji, saj so osebe, ki opravljajo delo župana neprofesionalno in so sicer v delovnem razmerju, zavarovane na podlagi delovnega razmerja, to pa je različni položaj kot pri tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Pritožba očita sodišču, da sodišče prve stopnje svojega zaključka glede tega, da tožnik izpolnjuje pogoje za ugotovitev lastnosti zavarovanca po določbi 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1 ni obrazložilo ali utemeljilo, hkrati pa naj bi v tem delu prišlo v nasprotje samo s sabo, ko je nagrado župana za nepoklicno opravljanje te funkcije opredelilo kot plačo, nato pa v nadaljevanju kot plačilo, ki ga je potrebno umestiti pod 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na strani 3, ki se konča na strani 4 obrazložitve izhaja, da je iz sklepa Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanje izdanega v letu 2007, da gre za določitev plače in naj bi tako bila že izpolnjena pravna podlaga po 2. odst. 13. čl. ZPIZ-1. Ker pa je tožnik od 1. 8. 2008 dalje opravljal funkcijo župana nepoklicno in za kar je prejemal plačo, ki je višja od minimalne plače pa je podan pogoj za obvezno zavarovanje po 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1. Iz sklepa Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja izdanega v letu 2008 je razvidno, da tožnik za neprofesionalno opravljanje funkcije župana dobiva plačilo, ki je višje od minimalne plače, kar predstavlja podlago za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1 v kolikor ni obvezno zavarovan na drugi podlagi. Sodišče prve stopnje je navedeno plačilo tožnika res nepravilno štelo za plačo, saj ni šlo več za delovno razmerje tožnika temveč za drugo pravno razmerje na podlagi katerega pa je prejemal redno mesečno plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedeno plačilo kot podlago za obvezno zavarovanje po 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbeni navedbi, da so o odločilnih dejstvih razlogi sodbe nejasni ali med seboj v nasprotju.

Dejansko stanje kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je naslednje.

Tožnik je ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev pridobil pravico do starostne pokojnine s 1. 8. 2008. Do upokojitve je opravljal funkcijo župana Občine ... poklicno in je zato prejemal plačo v skladu s sklepom Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občine .... Od 1. 8. 2008 dalje, ko se je upokojil je začel opravljati funkcijo župana nepoklicno. Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja Občine ... je tožniku s sklepom z dne 25. 9. 2008 določila plačilo za opravljanje funkcije nepoklicnega župana od 1. 8. 2008 dalje. Tožnik je v obdobju po avgustu 2008 prejemal preko 1.500,00 EUR bruto mesečno, od 1. 8. 2008 je znašala minimalna plača 589,19 EUR bruto na mesec. Toženka je z odločbo z dne 12. 3. 2009 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1 od 1. 8. 2008, kar je potrdila s svojo dokončno odločbo z dne 20. 4. 2009. Navedeno odločbo toženke je bilo stvar sodne presoje pred sodiščem prve stopnje. Gre predvsem za vprašanje materialnega prava.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji je enotno za vse zavarovance in zajema najširši možni krog oseb. Med drugim se obvezno zavarujejo tudi osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo, za katerega prejemajo plačilo najmanj v mesečnem znesku minimalne plače, kolikor niso obvezno zavarovani na drugi podlagi (5. odst. 13. čl. ZPIZ-1). Tožnik spada ravno v to kategorijo. Tožnik kot župan Občine ... opravlja delo za katerega prejema plačilo, ki je večje od mesečnega zneska minimalne plače in ni obvezno zavarovan na nobeni drugi podlagi (kakor je določena v členih ZPIZ-1 od člena 13 do člena 34). Navedeno je odločilno v predmetni zadevi.

Sodišče ne more slediti navedbam v pritožbi, da plačilo, ki ga prejema tožnik za nepoklicno opravljanje županske funkcije ne sodi v tisto kategorijo plačil kot so mišljena pod 5. odst. 13. čl. ZPIZ-1, saj zato ni nobenega razumnega razloga. Primere in pogoje kdaj se mora oseba obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovati določa ZPIZ-1 in je potrebno predmetno zadevo presojati izključno s tega vidika in ne z vidika davčnih predpisov ali Zakona o lokalni samoupravi.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je kršena določba 2. odst. 14. čl. Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalca ta določba zavezuje, da enake položaje subjektov uredi enako, različne pa različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za razlikovanje mora torej obstajati, razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. V predmetni zadevi do kršitve načela enakosti pred zakonom ne prihaja. Zakon je namreč določil, da vse fizične osebe, ki niso zavarovane iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja po drugi pravni podlagi, pa v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo za katerega prejmejo plačilo najmanj v mesečnem znesku minimalne plače, so se dolžne obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovati. Tako so v enakem pravnem položaju vsi, ki niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani in prejemajo mesečno plačilo v višini nad minimalno plačo in niso zavarovani na drugi osnovi ne glede na to ali opravljajo funkcijo župana ali pridobivajo plačilo iz drugega pravnega razmerja.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.