VSL sodba II Cp 3497/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo sta zavrnjena zahtevka za plačilo 20.000- € in 5.000- € odškodnine. Stroški tožene stranke v višini 1.046,31 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Meni, da je malomarno delo policije, tožilstva in sodišča izkazano. Zaradi njihovega ravnanja so bile kršene človekove pravice. Zatrjuje, da je policija na podlagi krive ovadbe, brez utemeljenega suma opravila hišno preiskavo, kar je razlog za zavrženje ovadbe. Graja zavrženje ovadbe s strani tožilstva, ki se pokrije z lastno presojo, da je vsebina ovadbe neugotovljiva. Meni, da bi tožilstvo tožnika kot ovaditelja moralo zaslišati. Kazenskemu sodišču očita, da ni pridobilo ekspertize MNZ o grafološki preiskavi firme in podpisa direktorja družbe E. d.o.o. Kazensko sodišče bi ta dokaz lahko pridobilo, pritožnik kot subsidiarni tožilec ga ni mogel. Zavrača, da bi rezultate ekspertize imel na razpolago že v letu 1998. Kazenska sodba bi bila primerna podlaga za dokazovanje v pravdnem postopku. Meni, da je vzročna zveza med očitanim dejanjem in zatrjevano škodo dokazana. Če bi sodišče ekspertizo pridobilo, bi v kazenskem postopku tožnik uspel. Izkazana je tudi škoda. Sodišče bi moralo soditi v razumnem roku, pa je enostavno čakalo, da je zadeva zastarala. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje dolžno preizkusiti v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti mora paziti na taksativno naštete absolutne bistvene kršitve postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (1. in 2. odstavek 350 čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

Že po uradni dolžnosti izveden preizkus pokaže, da pritožba ni utemeljena. Materialnopravna določila o zastaranju terjajo zavrnitev obeh zahtevkov, saj sta bila vložena po izteku triletnega zastaralnega roka. Triletni subjektivni rok za vložitev odškodninske tožbe je določen v 1. odstavku 352. čl. Obligacijskega zakonika. Enak zastaralni rok je bil predpisan s 1. odstavkom 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, torej za čas pred 01. 01. 2002. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti; za odškodninsko terjatev je to takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 336. čl. Obligacijskega zakonika in 1. odstavek 361. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Tožena stranka je ugovor zastaranja podala za primarni zahtevek v odgovoru na tožbo, za podredni zahtevek pa v vlogi z dne 15. 01. 2010.

Oba postavljena zahtevka sta odškodninske narave. Z obema tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja pravosodnih organov (policije, tožilstva, sodišča) pri kazenskem pregonu T. Z. Pri uveljavljanju podrednega zahtevka se tožnik sklicuje na škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v kazenskem postopku, ki ga je sprožil kot subsidiarni tožilec. S civilnim deliktom povzročene škode ne opredeli določno – sklicuje se le na nemožnost uveljavitve odškodninske terjatve in da zaradi rezultata kazenskega postopka – zavrženja obtožnega predloga zaradi absolutnega zastaranja - ni bilo oprano njegovo dobro ime.

Z rezultatom kazenskega postopka (zavrženjem obtožnega predloga zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona) je bil tožnik seznanjen junija 2002, ko mu je bila vročena sodba Višjega sodišča v Ljubljani. Tedaj je bil pravnomočno zaključen postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Takrat je tožnik spoznal, da ne bo oprano njegovo dobro ime in (kakor sam zatrjuje) da ne bo mogel vložiti odškodninske tožbe. Obravnavana tožba je bila vložena šele aprila 2007, torej po izteku triletnega subjektivnega roka. Ker je zaradi zastaranja tožnikova pravica zahtevati plačilo odškodnine prenehala, sta zahtevka utemeljeno zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je z vlogo z dne 16. 11. 2009 postavljen zahtevek zavrnilo na drugi materialnopravni podlagi, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da se v primerih, ko je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 01. 01. 2007, določbe ZVPSBNO (1) uporabljajo glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja (2). S kršitvijo te pravice nastale odškodninske terjatve, ki so zaradi zastaranja že pred uveljavitvijo ZVPSBNO postale naturalne, z uveljavitvijo tega zakona niso postale iztožljive.

Sicer pa bi bilo tožbo treba zavrniti tudi zato, ker je zaradi pomanjkljivih trditev o nepremoženjski škodi nesklepčna. Obstoj škode je namreč obligatoren konstitutivni element odškodninske odgovornosti za nepremoženjsko škodo; tudi za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (3). Iz trditvene podlage se da zgolj sklepati na tožnikovo prizadetost (osebno prikrajšanje, duševne bolečine), ker ni dobil zadoščenja za poseg T.Z. v njegovo čast in dobro ime in ker ni mogel vložiti odškodninske tožbe, kar pa ne zadošča. Svojega trpljenja, duševne prikrajšanosti zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja in sojenja brez nepotrebnega odlašanja tožnik ne zatrjuje, niti ne opiše intenzivnosti in trajanja posega v njegovo osebno sfero.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. čl. ZPP.

- - - - - - - - - - -- - - - -- - - -- - - - - -- - -- - -- -- - - - - - - - - - - - - - - -- - - - -- - - - - -

(1) Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - Ur. list RS 49/2006.

(2) Odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-207/08-10 z dne 18. 03. 2010 - Ur. list RS 30/2010.

(3) 1. točka 2. odstavka 15. čl. ZVPSBNO.