VSL sodba II Cp 4262/2010

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki spremeni tako, da se znesek 12.500,00 EUR nadomesti z zneskom 2.000,00 EUR (dvatisoč 00/100 EUR), tožbeni zahtevek za plačilo 10.500,00 EUR (desettisočpetsto 00/100 EUR) pa se zavrne.

V 3. točki se izpodbijana sodba spremeni tako, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške.

Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije svoje revizijske stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku odškodnino v znesku 12.500,00 EUR in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3.000,00 EUR in za strah 9.500,00 EUR. Tožniku je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastala škoda, ko se je kot paznik v zaporu poškodoval pri odklepanju lisic z obsojenčevih rok, pri tem pa je prišel v stik z okuženo obsojenčevo krvjo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Če je poškodovani okuženi obsojenec v konkretnem primeru predstavljal nevaren subjekt, pa je sodišče prve stopnje zmotno presodilo neobstoj ekskulpacijskih razlogov oziroma ravnanje tožnika kot izključen vzrok za nastanek škode. Tožnik je namreč vedel, kako mora ravnati z lisicami. Pritožuje se tudi zoper višino odškodnine, ki je pretirana. Precenilo je stopnjo telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Pri presoji odškodnine zaradi strahu ni upoštevalo, da do okužbe s hepatitisom B (najbrž je mišljen C) ni prišlo, in da je bila stopnja tveganja izjemno majhna, tožeča stranka pa je začela ukrepati zoper okužbo takoj po škodnem dogodku.

O pritožbi je sodišče druge stopnje že odločalo s sodbo II Cp 4820/2008 z dne 15.4.2009 in jo je spremenilo tako, da je odškodnino določilo v znesku 1.000,00 EUR, odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške in da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 263,92 EUR pritožbenih stroškov. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom II Ips 666/2009 z dne 21.10.2010 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločilo je tudi, da so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški. Kot bistveno je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru pojem dejanskega stanja treba vezati na sodbo in ne na trditveno gradivo, vsebovano v tožbi. Tudi sicer ugotovljene omejitve pri intimnih stikih z ženo in otroki lahko pomenijo nevšečnosti pri zdravljenju in ni nujno, da je za tovrstne omejitve možno priznati odškodnino le, če ustrezajo pravnemu standardu duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako je na pritožbeni stopnji ostala nepreizkušena odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem.

Pritožba je delno utemeljena.

Najprej je treba ugotoviti, da je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu, torej glede zneska 11.500,00 EUR. Ker je revizijo vložila tožeča stranka v zvezi z višino odškodnine, torej ni treba več odgovarjati na pritožbene trditve tožene stranke, ki zadevajo temelj odškodninske odgovornosti, saj je odločitev o tem pravnomočna, skupaj z odločitvijo, da gre tožeči stranki vsaj 1.000,00 EUR odškodnine. Ponovno je torej treba presoditi, ali gre tožniku več kot 1.000,00 EUR odškodnine. Pritožbeno sodišče torej najprej ponavlja to, kar je v zvezi z višino odškodnine ugotovilo že v prvi sodbi:

Pretežno pa je utemeljena pritožba, ko gre za višino odškodnine. Sodišče prve stopnje nerazumljivo najprej ugotovi, da telesnih bolečin ni bilo in da tudi niso bile vtoževane, nato pa, da so bile bolečine le duševne. Očitno torej telesnih bolečin ni bilo oziroma jih glede na srž problema niti ni moglo biti. Bistvo stvari je namreč izključno negotovost v zvezi z vprašanjem, ali je prišlo do okužbe s hepatitisom C. Sodišče prve stopnje sicer govori o zdravljenju, vendar njegove lastne ugotovitve kažejo, da zdravljenja v zvezi s hepatitisom C ni bilo, prav tako pa ni bilo cepljenja. Cepiva zoper hepatitis C ni, kot izhaja tako iz izvedenskega mnenja kot iz izpovedbe izvedenke. Cepljenje proti hepatitisu B, torej proti drugi vrsti hepatitisa, ni nevšečnost, ki bi bila v vzročni zvezi s škodnim dejanjem, saj se je takoj izkazalo, da obsojenec ni okužen s hepatitisom B. Zdravljenja v zvezi s hepatitisom C torej ni bilo, prav tako pa ne nevšečnosti v zvezi z njim, saj zgolj odvzem krvi zaradi pregleda in ugotovljeni obiski zdravnika v zvezi s tem niso izkazani v taki meri, da bi bilo mogoče govoriti o pravno priznani škodi zaradi nevšečnosti zaradi ugotavljanja bolezni.

Glede na stališče VS RS v sklepu, s katerim je bila prva sodba višjega sodišča razveljavljena, gre pri omejitvi tožnikovih intimnih stikov z ženo in otroki za nevšečnost pri zdravljenju in ne za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Nevšečnost pri zdravljenju pa spada v sklop pretrpljenih telesnih bolečin (1. odst. 179. čl. OZ). Upoštevaje torej gornje stališče gre tožniku glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, zaradi tega, ker se je moral vzdržati intimnih stikov z ženo in nežnosti do otrok do konca meseca oktobra 2007 odškodnina v znesku 1.000,00 EUR. Višja odškodnina iz tega naslova, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v znesku 3.000,00 EUR, pa tožniku glede na zgoraj povedano ne gre.

Odškodnina za strah v znesku 9.500,00 EUR je odločno previsoka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so glede na izvedensko mnenje bili objektivno ugotovljeni vzroki za strah minimalni. Primarnega strahu ni bilo, pač pa le sekundarni, ki je trajal 11 mesecev. Pri tem je bil zelo intenziven le strah v razponu 24 ur, ko je čakal na izvid seroloških preiskav, ali je pozitiven na HIV. Sodišče prve stopnje nato ugotavlja, da se je z vsakim cepljenjem in kontrolo zmanjševala možnost okužbe in da je zato tudi padala intenziteta strahu glede na pozitiven izid kontrole. Že 6.2.2007 je kontrola pokazala le minimalno možnost okužbe, čeprav je bilo duševno ravnovesje porušeno od 24.11.2006 do konca oktobra 2007. Vendar pa po 6.2.2007 glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni izkazana tako velika intenziteta strahu, da bi imel tožnik pravico do višje odškodnine kot 1.000,00 EUR za celotno škodo, ki mu je v obliki strahu nastala od škodnega dogodka pa do konca oktobra 2007.

Tako je torej sodišče prve stopnje pritožbi delno ugodi in sodbo spremenilo po 5. točki 358. čl. ZPP tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v znesku 2.000,00 EUR, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, in v znesku 8.500,00 EUR kot odškodnino za strah. Odločitev o potrditvi sodbe temelji na 353. čl. ZPP.

Kolikor gre za stroške postopka na prvi stopnji, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, saj je tožeča stranka uspela le deloma. Čeprav je glede denarnega zneska uspela le v manjšem delu, pa je bil sporen tudi temelj. Tožba je bila torej potrebna. Zato naj vsaka stranka krije svoje stroške (2. odst. 154. čl. ZPP).

Upoštevaje že citirani sklep VS RS je tožeča stranka uspela z revizijo, vendar v povezavi s ponovno odločitvijo sodišča druge stopnje le v manjši meri. V enaki meri je s pritožbo uspela tožena stranka. Zato so tudi glede pritožbenih in revizijskih stroškov podani razlogi, zaradi katerih naj vsaka stranka krije svoje pritožbene oziroma revizijske stroške po 2. odst. 154. čl. ZPP.