VSL sklep I Cp 3558/2010

Pritožba se, kolikor se nanaša na odločitev v 2. točki izreka, zavrne, kolikor se nanaša na odločitev v 1. točki izreka, pa zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru prvega toženca delno ugodi in se plačilni nalog z dne 6.5.2010 razveljavi za znesek 131,44 EUR, glede zneska 43,82 EUR pa se ugovor zavrne (1. točka izreka); da se predlog prvega toženca za oprostitev plačila sodne takse zavrne (2. točka izreka).

Zoper sklep je prvi toženec D.K. vložil pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga oprosti plačila sodnih taks za revizijo, v posledici pa razveljavi odločitev v 1. točki izreka, kolikor ugovoru ni bilo ugodeno. Navaja, da je pravočasno prosil za oprostitev plačila takse za revizijo, saj je predlog za oprostitev vložil še v notranjem roku možnosti plačila po plačilnem nalogu. Šele s plačilnim nalogom je določeno, kdaj je zadnji možni dan plačila sodne takse, predlog je bil vložen v tem notranjem roku. Ni prav, da imajo sodišča dvojna merila, enkrat odločijo, da je potrebno podati predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ko nastane taksna obveznost, drugič pa v notranjem roku plačilnega naloga. Ker sklep o oprostitvi plačila učinkuje od dne vloge za oprostitev, velja za vse takse od te vloge dalje. Poleg tega je bila tožena stranka sodne takse za revizijo oproščena po odločbi BPP 192/07.

Pritožba je delno neutemeljena, delno pa nedovoljena.

V konkretnem primeru je taksna obveznost za plačilo takse za revizijo nastala z dnem vložitve revizije, to je z dnem 23.2.2007, prvi toženec pa je za oprostitev plačila te sodne takse zaprosil šele s predlogom z dne 27.5.2010, potem, ko je dne 15.4.2010 prejel ustrezen plačilni nalog. Ker je prvi toženec, kot rečeno, predlog za oprostitev sodne takse vložil šele 27.5.2010, glede na določbo 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), s predlogom za oprostitev ne more uspeti, upoštevaje tudi, kot je to pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da je pravdni postopek končan, tako da druge takse ne bodo več nastale (tudi ne za pritožbo z dne 27.5.2010). Tudi ne drži, da je bil pritožnik oproščen plačila sodne takse za revizijo z odločbo BPP št. 192/07. Odločba se nanaša na drugotoženko T.K. in ne na prvotoženca - pritožnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede dvojnih meril, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa o tem, kdaj je potrebno vložiti predlog za oprostitev plačila sodnih taks, enotna in obstaja le ena drugačna odločba, ki stoji na stališču, da je predlog za oprostitev plačila sodne takse, možno vložiti še v ugovornem roku zoper plačilni nalog (VSL IV Cp 3262/2010). Pritožbeno sodišče tej odločbi ne sledi, temveč do te odločbe uveljavljeni sodni praksi, ki je skladna tudi z Zakonom o sodnih taksah. Odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v tej točki potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Postopek za plačilo in izterjavo neplačane sodne takse je urejen v 34. in 35. členu ZST-1. Sodišče v postopku za plačilo sodne takse izda plačilni nalog. Zoper plačilni nalog lahko stranka vloži ugovor, iz razloga, da je taksa že plačana ali da je napačno odmerjena. O ugovoru odloči sodišče prve stopnje s sklepom, pri čemer lahko ugovoru ugodi, ga zavrže ali pa zavrne. Vsebina plačilnega naloga, ki jo določa 35. člen ZST-1, kaže na to, da plačilni nalog ni odločba o odmeri sodne takse, saj določa zgolj način izpolnitve taksne obveznosti. Prav tako besedilo ZST-1 ne vsebuje določila, da je plačilni nalog odločba o odmeri sodne takse. Šele sklep o ugovoru zoper plačilni nalog je dejansko odločba o odmeri sodne takse. Ker pa pritožba zoper takšen sklep v ZST-1 ni urejena, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena v zvezi s 1. odstavkom 363. člena ZPP; prim. tudi odločbo VSL I Cp 1578/2010).