VSL sklep II Cp 3343/2010

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri bi moral toženec s sporne nepremičnine odstraniti količke, jeklenico in kamenje ter tožnikom tako omogočiti nemoten dovoz do dvorišča in parkiranje v garaži, tovornim in ostalim vozilom oziroma traktorjem s prikolico pa dostop do stanovanjske stavbe in njihovo obračanje na dvorišču; obenem bi moral toženec pod pretnjo denarne kazni tudi prenehati parkirati svoje vozilo na sporni nepremičnini in se v bodoče vzdržati vsakršnega protipravnega poseganja v stvarno služnost tožnikov.

2Tožniki so se pravočasno pritožili. Uveljavljajo vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno ocenilo dejansko stanje. Tožniki se v zvezi s tem sklicujejo na pravdo zaradi motenja posesti. Poudarjajo, da je toženec tožnikom povsem onemogočil dostavo kurjave, ki jo ti potrebujejo za ogrevanje hiše in sanitarne vode. Izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Brez dvoma izostanek tople vode pomeni težko nadomestljivo škodo, medtem ko toženec zaradi začasne odredbe ne bi utrpel prav nobenih neugodnih posledic, saj sporna jeklenica tudi njega ovira pri dostopu do gospodarskega poslopja. Sicer pa so tožniki predlagali narok in svoje zaslišanje ter druge dokaze, ki pa jih je sodišče opustilo in s tem tožnikom onemogočilo dokazovanje.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tožniki verjetno upravičeno terjajo varstvo svoje služnostne pravice, kar je obenem pogoj za zavarovanje takšnega zahtevka z začasno odredbo po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur.l. RS, št. 51/98 do 51/10). Tožniki ne oporekajo ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da predlagana začasna odredba ni potrebna zaradi preprečitve uporabe zatrjevane sile. Utemeljen pa je njihov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo njihove trditve o neugodnih posledicah, ki bi utegnile nastati brez izdaje začasne odredbe. Tožniki so namreč v tožbi pojasnili, da jim je toženec s spornimi posegi v njihovo služnostno pravico med drugim onemogočil dostavo kuriva, ki ga potrebujejo za ogrevanje sanitarne vode in prostorov v stanovanjski hiši. Brez dvoma gre za občutno oviro pri normalni uporabi nepremičnine, neugodne posledice, ki jih zaradi tega trpijo tožniki, pa so očitne. Tožniki so v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe izrecno navedli, da toženec zaradi začasne odredbe ne bi utrpel „prav nobenih neugodnih posledic“, ter še, da sporna jeklenica celo njega samega ovira pri dostopu do gospodarskega poslopja. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki v predlogu niso zatrjevali, kakšne posledice bi toženec lahko utrpel zaradi izdaje začasne odredbe, je torej protispisna. Tožniki s predlagano začasno odredbo zahtevajo zgolj vzpostavitev prejšnjega načina uporabe dvorišča, zato še dodatno utemeljevanje, da tožencu zaradi tega ne bodo nastale hujše neugodne posledice od tistih, ki sicer grozijo tožnikom, po presoji pritožbenega sodišča ni potrebno.

6Po navedenem je za izdajo začasne odredbe podana tudi predpisana predpostavka iz 3. alineje 2. odst. 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikom odreklo predlagano zavarovanje. Ob tem je vprašljiv tudi zaključek v izpodbijanem sklepu, da začasna odredba ni potrebna, ker tožniki razpolagajo s pravnomočnim izvršilnim naslovom, na podlagi katerega bi v izvršilnem postopku lahko dosegli, da jim toženec omogoči neoviran dostop do hiše. Pravica zahtevati izvršitev sklepa, izdanega v pravdi zaradi motenja posesti, je namreč po 429. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) vezana na predpisani rok, za katerega toženec v odgovoru na tožbo trdi, da so ga tožniki zamudili. Gotovo so tožniki glede na doslej ponujeno trditveno gradivo upravičeni vsaj do začasne ureditve spornega pravnega razmerja. Ni izključeno, da bi bilo ta namen mogoče doseči tudi, če bi sodišče njihovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je po vsebini enak tožbenemu zahtevku, ugodilo le v omejenem obsegu.

7Ne glede na opisani izid pritožbenega preizkusa pa ni pogojev za spremembo izpodbijanega sklepa. Če bi namreč sodišče druge stopnje samo odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, bi s tem tožencu odvzelo pravico do pravnega sredstva zoper sklep. Pritožbi je zato ugodilo ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom istega zakona in 15. členom ZIZ izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v novem postopku ponovno preizkusiti, ali so izpolnjene zakonske predpostavke za predlagano začasno odredbo. Ker tožniki to vprašanje v pritožbi posebej načenjajo, je treba dodati, da narok v postopku zavarovanja terjatve po 2. odst. 29. člena ZIZ ni obvezen; ali je smotrn, pa je prepuščeno presoji sodišča.

8Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov je sodišče v skladu s 3. odst. 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo. Kadar se o začasni odredbi odloča v pravdnem postopku, so stroški zavarovanja sestavni del pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje bo torej o njih odločilo v končnem sklepu, ko bo znana odločitev o glavni stvari.