VSM sodba IV Kp 51/2010

Pritožba zagovornika obd. N.V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd.je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. N.V. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (KZ) ter ji po drugem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oškodovani M.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, obdolžena pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožniku je bil kazenski zakon prekršen zato, ker se za uresničitev zakonskega dejanskega stanu očitanega kaznivega dejanja zahteva, da storilec ravna očitno nevestno, medtem ko je obdolžena „dobro vedela za osnovno namensko rabo zemljišč iz planskih aktov ter se je tudi povsem zavestno odločila, da izda takšno lokacijsko informacijo kot jo je izdala“. Kazenski zakon je bil po njegovem kršen še zato, ker je sodišče prve stopnje napačno razlagalo Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Izvajanje tega zakona in Zakona o prostorskem načrtovanju je bilo namreč vse skozi nejasno, zaradi česar je Ministrstvo za okolje in prostor dne 11.07.2007 poslalo občinam priporočila in pojasnila, v katerih je navedeno, da promet z zemljišči v primerih tako imenovane razpršene gradnje ne bo potekal po postopku in načinu, predpisanem z ZKZ, temveč bo promet z njimi prost. Enako velja tudi za obravnavani primer, saj se zakonodaja v času med izdano lokacijsko informacijo ter med zgornjimi priporočili in pojasnili ni v ničemer spreminjala. Kot je iz povzete pritožbene obrazložitve mogoče razumeti, pritožnik v obeh primerih uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Zavestnost in nevestnost nista protipomenki (antonima). Prva zadeva človekovo zavest kot stanje zavedanja nečesa ali vedenja o nečem, druga pomeni neizpolnjevanje obveznosti oziroma odstop od pričakovanega, natančnega ali skrbnega ravnanja (prim. Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana 1997, stran 675 in 1507). Posredi sta torej dve različni kategoriji, zaradi česar prva ne more izključiti druge, za kar si zmotno prizadeva pritožnik. Drugače bi seveda bilo, če bi bilo obdolženki očitano, da je ravnala nezavestno, kar bi bil z ozirom na vrsto kaznivega dejanja absurd in drugače bi bilo, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženka ravnala vestno, kar pa se ni zgodilo in končno tega tudi pritožnik ne zatrjuje.

Pogoj za izjemo iz 4. točke navedenih priporočil in pojasnil je, da je objekt zgrajen v skladu z veljavnim prostorskim aktom in s predpisi o graditvi objektov, ki v obravnavani zadevi glede na omenjeni problem legalizacije ni bil izpolnjen, medtem, ko je pogoj za izjemo iz odgovora Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter smiselno enakega odgovora Odvetniške pisarne, na katera se pritožnik prav tako sklicuje, da je zemljišče po katastrski kulturi in glede na dejansko rabo opredeljeno kot pot, dvorišče, stavbišče, torej kot stavbno zemljišče. Zadnjega pa nobena izmed pridobljenih listin ne potrjuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o neuporabnosti zatrjevanih izjem se s tem izkaže za pravilno in tako uveljavljana kršitev kazenskega zakona niti v drugem primeru ni podana.

V graji dejanskega stanja pritožnik podaja lastno dokazno oceno, s katero brez da bi upošteval razliko med pravnim in dejanskim, dvomov v ugotovitve sodišča prve stopnje ne more povzročiti. Tako je skoraj odveč ponavljati, da je oškodovanec v času dejanja (čeprav zgolj formalno) še vedno užival status kmeta in domala nepotrebno je znova izpostavljati, da so bila predmet prodaje zemljišča, ki so bila neoziraje se na njihovo dejansko rabo v veljavnih prostorskih sestavinah planskih aktov še vedno opredeljena kot kmetijska zemljišča. Zadnje pomeni, da zemljišča niso mogla biti predmet proste prodaje, temveč je ta morala potekati po določilih ZKZ, se pravi z javno objavljeno ponudbo, upoštevanjem vrstnega reda kupcev in končno z odobritvijo upravne enote. Podatka o tem, da bi G.G. hotela zemljišča prodati po povzetem postopku, v spisu ni, zaradi česar oškodovančeva zavrnitev ponudbe, na katero se pritožnik nekajkrat sklicuje niti ne preseneča. Izhajajoč iz statusa je bil oškodovanec predkupni upravičenec, ki bi z morebitnim odkupom zemljišč „izrinil“ ostale interesente, ki so – ne pozabimo – na nekaterih zemljiščih že postavili objekte. Z izdajo obravnavane lokacijske informacije pa je bilo predkupno upravičenje praktično izničeno, se pravi da oškodovančevo prikrajšanje v nobenem primeru ne more biti dvomljivo. Podobno velja glede obdolženkinega odnosa do kaznivega dejanja. Še zlasti, ko je v zagovoru povedala, da ji je bilo znano pravno stanje zemljišč ter hkrati njihova dejanska raba in ko je jasno, da je bila upoštevaje njen uradni položaj ter nenazadnje poklic pri izdaji lokacijske informacije zavezana k tistemu, kar je izhajalo iz pravnih in ne dejanskih podlag. Dejstvo, da obdolženi v času izdaje ni bil znan oškodovančev status ugotovljenega ne spreminja, ker postopek prodaje zemljišč po ZKZ ni bil determiniran s tem statusom, ampak s statusom zemljišča, ki ga je obdolženka, kot rečeno poznala. To ji je omogočalo vedenje, da prodaja takšnega zemljišča ni prosta in da v nasprotnem predkupna upravičenja katerekoli osebe iz 23. člena ZKZ nimajo nobenega učinka. Zadnje pa je podlaga za dolžnostna predvidevanja o hujši kršitvi njihove pravice, ki so bila obdolženi tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazana.

Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je podana pritožba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, obdolžencu v korist, po zakonu obsega še pritožbo zoper to odločbo (386. člen ZKP). Obdolženi je bila za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, izrečena kazenska sankcija opozorilne narave, ki po vrsti in višini na eni strani ter glede na težo dejanja in obdolženkino krivdo na drugi, ne more biti čezmerna.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obd. N.V. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP ter prvem odstavku 95. člena ZKP.