VSL sklep II Cpg 270/2010

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 2.445,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.9.2006 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 4.891,54 EUR od 21.9.2006 do 5.11.2007 ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 156,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 9.2.2010 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je uveljavljala tožbeni zahtevek zoper toženo stranko, kot odgovorno za celotno škodo, naj bi jo povzročilo tovorno vozilo, registrirano v tujini. Navajala je, da je voznik tega vozila spremenil vozni pas, ne da bi se prepričal, da to lahko stori varno za druge udeležence v prometu in s tem povzročil prometno nezgodo z dne 5.6.2006. Tožena stranka je na drugi strani uveljavljala deljeno odgovornost obeh voznikov motornih vozil in jo utemeljevala s trditvijo, da voznica osebnega vozila, to je zavarovanka tožeče stranke, ni vozila v skladu z omejitvami na cesti. Na neprilagojeno hitrost te voznice naj bi bilo mogoče sklepati iz dolžine njenih zavornih sledi.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, saj je ugotovilo, da je voznik tovornega vozila v celoti odgovoren za prometno nesrečo z dne 5.6.2006. Ugovor tožene stranke, da je za nezgodo soodgovorna tudi zavarovanka tožeče stranke, je zavrnilo in se pri tem oprlo na ugotovitev izvedenca prometne stroke, da je bila hitrost voznice osebnega vozila v času trčenja med 80 in 85 km/h. Na podlagi te ugotovitve je sklenilo, da je njena hitrost ustrezala postavljeni prometni signalizaciji.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je iz ugotovitev izvedenca (na list št. 45) razvidno, da je bila, ob ugotovljeni hitrosti v trenutku trčenja (80 in 85 km/h), zavorna pot voznice osebnega vozila do mesta trčenja 28,10 m. Ti ugotovitvi, po navedbah v pritožbi, kažeta na utemeljenost trditve tožene stranke v postopkom pred sodiščem prve stopnje, da je voznica pred začetkom zaviranja vozila nad splošno omejitvijo na slovenskih avtocestah, torej več kot 130 km/h. Navaja, da se izvedenec in sodišče do tega zatrjevanega dejstva (hitrosti vožnje voznice osebnega vozila pred začetkom zaviranja), nista opredelila.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena navedba utemeljena. Za odločitev o morebitni deljeni odgovornosti obeh udeležencev v prometni nezgodi po 2. odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je treba presoditi navedbo tožene stranke, da voznica osebnega vozila prispevala k nastanku in posledicam nezgode s tem, da naj bi (preden je zagledala manever voznika tovornega vozila) vozila prehitro, več kot 130 km/h. Tako se izkaže, da je ostala neodgovorjena ugovorna navedba tožene stranke, da je zavarovanka tožeče stranke vozila s prekoračeno hitrostjo, saj sodišče prve stopnje na to navedbo ni odgovorilo s tem, ko je ugotavljalo (zgolj) hitrost voznice v času trčenja vozil.

Sodišče prve stopnje je z navedenim postopanjem toženi stranki odvzelo pravico možnost do obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Ta kršitev terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Za odpravo kršitve se bo morebiti izkazalo, da je potrebno zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja in razjasnitev okoliščin v navedeni smeri.

Ker je treba izpodbijano sodbo delno razveljaviti, je pritožbeno sodišče, v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno določbo.