VSL sodba 984/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 210,67 EUR, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo glavnice v višini 4.376,33 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.048.744,63 SIT za čas od 01. 11. 2003 do 31. 12. 2006 v EUR-ski protivrednosti po tečaju zamenjave in od zneska 4.376,33 EUR za čas od 01. 01. 2007 do plačila (1. točka izreka); tožeči stranki pa je prisodilo še pravdne stroške v višini 849,24 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz., da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke, stroške postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške v zvezi s pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka v tej pravdi ni podala pobotnega ugovora, zato njen predlog, naj ga pri svoji odločitvi upošteva pritožbeno sodišče, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka podizvajalec tožene stranke (ta pa je imela sklenjeno gradbeno pogodbo z glavnim izvajalcem del P. d.o.o., ta pa z naročnikom del M.) za dela na objektu V. v Ljubljani. Tožeča stranka je s toženo stranko sklenila Pogodbo o izvedbi gradbenih del (A1) in jo tudi izpolnila. V okviru del, ki jih je opravila, je zabetonirala tudi inštalacijo, nato pa je morala opravljeno zrušiti in betoniranje opraviti znova, vse na podlagi naročila tožene stranke, oziroma njenega vodje gradbene enote S. J. Dela v zvezi z rušenjem in ponovnim betoniranjem vtožuje tožeča stranka v tem sporu. Na trditve tožene stranke, da naj bi šlo za dela, ki jih je tožeča stranka opravila v okviru reklamacije pogodbeno dogovorjenih del, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da teh dejstev tožena stranka ni dokazala. S tem je smiselno pritrdilo tožeči stranki, da napake ni zakrivila ona ter da zato ni bila dolžna odpravljati napak na svoj račun.

Tožena stranka je trditve, da je šlo za strošek tožeče stranke, ki ga je dolžna trpeti sama, opirala na trditve, da ji glavni izvajalec del rušenja in ponovnega betoniranja inštalacij ni priznal in na izvedeniško mnenje R. A., ki izključuje odgovornost glavnega izvajalca. Sodišče prve stopnje je predloženo izvedeniško mnenje presojalo, vendar ga kot dokaz trditvam tožene stranke, da je za napako odgovorna tožeča stranka, ni upoštevalo, ker glede odgovornosti posameznih podizvajalcev tožene stranke mnenje ne vsebuje nobenega stališča. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da je iz izvedeniškega mnenja, ki sicer govori o odgovornosti tožene stranke kot izvajalca gradbenih del, treba sklepati, da je za napako odgovorna tožeča stranka, saj je bila ona izvajalka gradbenih del. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da je bila v pogodbenem razmerju z glavnim izvajalcem tožeča pač pa tožena stranka. Če je bila tožeča stranka le podizvajalec tožene stranke, kar je tožena stranka tudi zatrjevala, za takšno sklepanje, kot ga ponuja tožena stranka, sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Zato ne drži trditev tožene stranke, da iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da je za nastale napake odgovorna tožeča stranka. S tem pa je tudi neutemeljen njen očitek, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s stališčem gradbene stroke, ki naj bi iz mnenja izhajalo, zavrnilo dokazni predlog obeh pravdnih strank, da se v zadevi imenuje sodnega izvedenca gradbene stroke.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo izjavo tožeče stranke, da je glede vseh del ravnala po navodilu pooblaščenega predstavnika tožene stranke S.J., ki je kot priča njene trditve tudi potrdil; teh ugotovitev pa tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je očitno, da je tožena stranka dela tožeče stranke nadzorovala, tožeča stranka pa je ravnala le v skladu z navodili tožene stranke (primerjaj s 622. členom OZ). Zato na tožečo stranko ni mogoče prevaliti bremena stroškov odprave napak pri betoniranju. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dovolj prepričljivo utemeljilo svoj dokazni zaključek glede spornega naročila naknadnih del, ki ga tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Njeno stališče, da je naročnik od tožene stranke zahteval odpravo napak, še ne pomeni, da je stroške te odprave dolžna nositi tožeča stranka kot ena izmed podizvajalk tožene stranke. Pritožbene trditve, da P. d.o.o., ki je izvajal inštalacijska dela, sploh ni bil v podizvajalec tožene stranke, pač pa neposreden izvajalec del za investitorja, pa so neupoštevna pritožbene novota, ker tožena stranka ni izkazala, zakaj teh trditev ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa so tudi nepomembne, ker za konkreten spor ni relevantno, ali je za napako odgovoren izvajalec inštalacijskih del. Tožena stranka pa tudi ni pojasnila svoje vloge pri poslu, če meni, da so bili nasproti investitorju izvajalci gradbenih del obe pravdni stranki kot tudi glavni izvajalec P. d.o.o., da pa sama ne more biti odgovorna za napake pri izvedbi gradbenih del. Takšno njeno stališče pa po drugi stranki nasprotuje pritožbenim trditvam, s katerimi tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča pravilno povzema bistvo spora v vprašanje odgovornosti tožeče stranke za napake. Če bi se želela ubraniti zahtevku tožeče stranke, bi morala zatrjevati, da tožeča stranka, ko je prvič zabetonirala inštalacije, tega ni naredila po navodilih tožene stranke, česar pa ni zatrjevala. Tudi v pritožbi ne zatrjuje, kakšna navodila naj bi dala tožena stranka tožeči glede betoniranja, pač pa da naj bi glavni investitor zahteval, da se položi kanalizacija pod zgornji nivo podložnega betona. Tega, da naj bi tožeča stranka dobila takšna navodila neposredno od glavnega investitorja pa ni izkazala, zato takšne trditve ne potrjujejo odgovornosti tožeče stranke.

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile odločilnega pomena za odločitev o zavrnitvi neutemeljeno uveljavljanih pritožbenih razlogov (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker pri tem tudi ni zaznalo nobenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških v zvezi s pritožbo temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene potrebne in izkazane stroške odgovora na pritožbo (za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk po OT, za materialne stroške 7,5 točk po OT in 20% DDV) v višini 210,67 EUR.