VSL sodba I Cpg 411/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 206,56 EUR, v roku 8 dni.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 69443/2008 z dne 20. 09. 2008 v še nerazveljavljenem delu (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 2.686,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 06. 2008 do plačila (2. točka izreka) ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 566,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločilno dejansko stanje, ki izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je naslednje:

pravdni stranki sta dne 04. 12. 2002 sklenili pogodbo o sofinanciranju zaposlitve težje zaposljive brezposelne osebe št. 524-28/2-3-102 (nadalje: pogodba),

s pogodbo se je tožena stranka zavezala, da bo brezposelno osebo V. B. zaposlila za obdobje 36 mesecev, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo dodelila finančna sredstva v višini 1.500.000,00 SIT, ki jih bo tožena stranka uporabila strogo namensko za zaposlitev brezposelne osebe,

tožeča stranka je izpolnila svojo obveznost in toženi stranki plačala navedeni znesek,

V. B. je bil (zaradi razlogov na njegovi strani) na podlagi te pogodbe pri toženi stranki zaposlen le eno leto, sedem mesecev in štiriindvajset dni,

pravdni stranki sta pogodbeno razmerje nadaljevali z zaposlitvijo nove brezposelne osebe M. K., za kar sta podpisali aneks k pogodbi,

M. K. je bil pri toženi stranki zaposlen osem mesecev in štiri dni, nato pa mu je zaposlitev prenehala (prav tako zaradi razlogov na njegovi strani).

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je presodilo, da 5. člen navedene pogodbe določa vrnitev plačanih sredstev v sorazmerju s časom, ko pogodbena obveznost zaposlitve brezposelne osebe (v tem primeru upoštevan čas zaposlitve obeh brezposelnih oseb) ni bila realizirana, in sicer za obdobje devetih mesecev.

7Pritožba nasprotuje takšnemu materialnopravnemu izhodišču izpodbijane sodbe, saj meni, da se po 2. odstavku 5. člena pogodbe za utemeljenost zahtevka za vrnitev sredstev zahtevata dva pogoja. Poleg okoliščine, da je do prenehanja zaposlitve prišlo pred potekom 36 mesecev, naj bi bil pogoj tudi, da je do prenehanja pogodbe prišlo po krivdi prejemnika oz. tožene stranke. Ker je sodišče v konkretnem primeru ugotovilo, da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo po krivdi delavcev, tožena stranka meni, da ni zavezana k vrnitvi sredstev. Dodatno navaja, da je bila pripravljena izpolniti obveznosti iz sklenjene pogodbe in ponovno zaposliti težjo zaposljivo osebo (za neizpolnjeni obseg pogodbene obveznosti), kot izhaja iz njenega dopisa z dne 09. 04. 2008, kar naj bi ji onemogočila tožena stranka.

8Po presoji pritožbenega sodišča je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje pravilna. Kot izhaja iz pogodbe je bila le-ta sklenjena na podlagi 6. člena Pravilnika o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Ur. l. RS, št. 64/01) na podlagi Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami), in sicer z namenom izenačevanja možnosti zaposlovanja težje zaposljivih skupin brezposelnih oseb. Glede na vsebino pogodbeno prevzetih obveznosti je bila za izpolnitev namena sklenjene pogodbe bistvena zaposlitev brezposelne osebe za obdobje 36 mesecev.

9Kot izhaja iz 2. odstavka 5. člena pogodbe, je dolžen delodajalec vrniti sredstva (tudi) v primeru, če je zaposlitev neuspešna in pride do prekinitve delovnega razmerja prej, kot je to dogovorjeno s pogodbo. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da je dolžan delodajalec po določbi 2. odstavka 5. člena pogodbe vrniti sredstva tudi v primeru, če pride do predčasne prekinitve delovnega razmerja iz razlogov na strani delavca. Tožena stranka torej, glede na navedeno, s pritožbeno navedbo o krivdi delavca za prenehanje delovnega razmerja, ne more uspeti.

10Tožena stranka navaja še, da gre za primer nezmožnosti izpolnitve, za katero odgovarja nasprotna stranka ter bi zato moralo sodišče prve stopnje razmerje presojati na podlagi 117. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; nadalje: OZ).

11Po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tak primer. Za okoliščino, da je brezposelnima osebama predčasno prenehalo delovno razmerje, ni mogoče bremeniti tožečo stranko. Prav tako tudi navedba, da je tožena stranka z dopisom z dne 09. 04. 2008 sporočila tožeči stranki, da je pripravljena zaposliti novo brezposelno osebo, ne utemeljuje sklepa, da bi bila tožeča stranka odgovorna za (delno) neizpolnitev obveznosti tožene stranke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je delovno razmerje delavca M. K. prenehalo že dne 07. 03. 2006, torej več kot dve leti pred navedenim dopisom, potem ko je tožeča stranka toženo stranko že pozvala na vračilo sredstev. Če tožena stranka ni (v primernem roku po prenehanju delovnega razmerja) izkoristila možnosti predlagati tožeči stranki zaposlitve nove brezposelne osebe, je dolžna izpolniti pogodbena določila glede vračila sredstev.

12Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbenega razloga zmotnega oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka v sporih majhne vrednosti niti ne more uveljavljati, sicer pa tožena stranka dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, s pritožbo tudi ni konkretno izpodbijala. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki v plačilo naložilo stroške tožeče stranke po specificiranem stroškovniku v skladu z Odvetniško tarifo (375 točk po OT in 20 % DDV), torej skupaj 206, 56 EUR stroškov, ne pa tudi povrnitev stroškov sodne takse, saj ni izkazano njeno plačilo.