VSL sodba II Cp 3328/2010

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, vsaki stranki pa naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka.

Zoper prvostopenjsko sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v bistvenem navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je bila pokojnikova želja, da se ga pokoplje z raztrosom posmrtnih ostankov. Meni, da iz dopisa z dne 19. 2. 1997 na K. T. in dopisa z dne 24. 2. 1997 na Ministrstvo za zdravstvo izhaja zgolj, da je tožena stranka želela prekopati žaro pokojnika. Želje pokojnika glede takšnega pokopa naj nadalje ne bi potrdila niti priča I. K., saj je bila slednja v svoji izpovedbi neskladna, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi, da je priča zaposlena pri toženi stranki in za to pristranska. Dodaja, da sodišče po drugi strani ni upoštevalo izpovedb prič E. M. D. in N. A., ki sta obe potrdili, da pokojni na takšen način pokopa ne bi nikoli pristal. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno razlagalo 9. člen Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti (ZPPDUP). Po tem členu se lahko umrli prekoplje zgolj po poprejšnjem soglasju najemnika groba in z dovoljenjem pristojnega občinskega upravnega organa, ki pa ga toženka ni pridobila. Dodaja, da je sodišče napačno štelo, da za prekop žare, dovoljenje pristojnega organa ni potrebno. Tovrstno razlikovanje namreč iz citirane določbe ne izhaja, prav tako pa pravne praznine ni mogoče zapolniti s tujo zakonodajo oziroma 5. odstavkom 39. člena ZPPDUP. Meni, da je tožena stranka prekop opravila samovoljno, zato je sodišče napačno štelo, da njeno ravnanje ni bilo protipravno. S posegom v družinski grob pa je posegla tudi v pietetna čustva svojcev, o čemer se sodišče ni izreklo.

Tožena stranka se pritožuje zoper 2. točko izreka sodbe, na podlagi katere je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da se tožena stranka zoper prvo sodbo ni pritožila in da zaradi vložitve nasprotne tožbe niso nastali dodatni stroški. Postopati bi zato moralo po I. ali vsaj po II. odstavku 154. člena ZPP in tožeči stranki naložiti, da toženi povrne ustrezen del pravdnih stroškov.

Pritožbi sta bili vročeni vsaki od strank, ki odgovora nanju nista podali.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje že odločalo s sklepom z dne 14. 10. 2009, na podlagi katerega je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja 35. člen Ustave RS ter 131. in 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri presoji protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja toženke se je sodišče tudi pravilno oprlo na določbe Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti (Ur. l. SRS, št. 34/84 s spremembami, v nadaljevanju ZPPDUP). Pritožba tožeče stranke pa utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo 9. člen ZPPDUP, po katerem se lahko umrli prekoplje in prenese na drugo pokopališče ali na drug grob na istem pokopališču po poprejšnjem soglasju najemnika groba in z dovoljenjem pristojnega občinskega upravnega organa, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pieteta je spoštovanje in spomin na osebnost umrlega, ki ga posameznik goji v skladu s svojim prepričanjem. Po smrti osebe se varuje integriteta trupla, podoba in čast umrlega, v okviru lastnih osebnostnih pravic pa tudi pietetna čustva svojcev (pravica do duševne integritete - 35. člen Ustave RS). Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da vsak poseg v osebne dobrine pokojnika še ne predstavlja tudi posega v pravico do duševne integritete svojcev, pri čemer je pravilna ugotovitev sodišča, da je bil v konkretnem primeru poseg v osebne dobrine pokojnika dovolj intenziven. Po drugi strani pa prvostopenjsko sodišče zmotno meni, da tovrstno ravnanje toženke ni bilo protipravno, saj naj bi bil prekop izveden v skladu z 9. členom ZPPDUP in poslednjo voljo pokojnika (15. člen ZPPDUP). Pritožbeno sodišče poudarja, da je pravico do prekopa pokojnika potrebno razlagati restriktivno. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 2155/08, pravica do pietete namreč svojcem predstavlja zavest o mirnem počitku pokojnikov, zavest o spoštovanju nedotakljivosti njihovih posmrtnih ostankov in grobnega obeležja. Po mnenju pritožbenega sodišča naj bo posledično zaradi spoštovanja te pravice prekop posmrtnih ostankov dovoljen le izjemoma.

Pogoje za prekop posmrtnih ostankov ureja ZPPDUP v 9. členu. Določba se nanaša na razmerje med predlagateljem prekopa in pristojnim organom, ki prekop izvede. Predlagatelj mora biti tako svojec oziroma oseba, ki izkaže pravni interes, za prekop pa mora predhodno pridobiti tudi dovoljenje najemnika grobne parcele in pristojnega občinskega upravnega organa. Ob tem sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je pri prekopu potrebno razločevati med prekopom krste in žare, za prekop katere napačno meni, da dovoljenje pristojnega organa ni potrebno. V kolikor bi imel zakonodajalec takšen namen, bi ločevanje med navedenima načinoma prekopa tudi ustrezno uredil (tako kot je to na primer naredil v 39. členu ZPPDUP, ki ureja mirovalno dobo), pa tega ni storil. Nasprotno, 9. člen ZPPDUP od predlagatelja jasno zahteva, da preden predlaga prekop pridobi tudi odločbo pristojnega občinskega organa. Prekop posmrtnih ostankov namreč ne more biti samovoljen, temveč je dopustnost podvržena kogentnim predpisom, s katerimi je predvideno tudi upravnemu organu pridržano odločanje o tem (podobno tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 384/2006 z dne 9. 11. 2006). V konkretnem primeru je tožena stranka s prekopom posmrtnih ostankov pokojnika ravnala samovoljno, saj predhodno ni pridobila dovoljenja pristojnega občinskega organa. Njeno ravnanje je bilo protipravno že na navedeni podlagi, ob tem pa velja pripomniti, da se je toženka tudi ves čas zavedala, da je v navedenem grobu poleg njenega pokojnega moža pokopan tudi dedek tožnice, zato je s posegom v grobno parcelo posegla tudi v osebno dobrino slednjega. Glede na to, da je žarni pokop pokojnika potekal ob soglasju obeh pravdnih strank, bi po mnenju pritožbenega sodišča tudi prestavitev žare ob ugotovljenih okoliščinah morala potekati ob soglasju obeh. Razlaga sodišča prve stopnje, ki 9. člen ZPPDUP v primeru soglasja svojcev za prekop razlaga zelo ozko, glede dovoljenja pristojnega organa za prekop pa široko, tako ni dopustna in predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Kršitev 9. člena ZPPDUP tako pomeni nedovoljeno ravnanje tožene stranke, kar ob ostalih predpostavkah po 1. odstavku 131. člena OZ, obstoju katerih tožena stranka ni nasprotovala, predstavlja temelj odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče ob tem zgolj pripominja, da je v navedenem primeru potrebno ločevati med 9. in 15. členom ZPPDUP. Slednji namreč ureja način pokopa (in ne prekopa), ki pa je bil v konkretnem primeru izčrpan že z dnevom pogreba, ki je nesporno in ob soglasju obeh strank potekal v obliki žarnega pokopa pokojnika.

Pravilna uporaba materialnega prava tako terja ugoditev pritožbi tožeče stranke in spremembo sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 5. odstavka 358. člena ZPP iz zavrnilne v vmesno sodbo (glej tudi načelno pravno mnenje Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS I/93, stran 43). O višini tožbenega zahtevka pa bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju še odločiti, saj ta ob zavrnitvi tožbenega zahtevka po temelju ni bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Zaradi spremembe sodbe, ko ni odločeno o stroških, je utemeljena tudi pritožba tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče bo tako moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških kot to določa 164. člen ZPP, vključno s priglašenimi pritožbenimi stroški (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP ter 3. odstavek 165. člena ZPP).