VSL sklep I Cp 3211/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepoveduje izvrševati služnost, vpisano v zemljiški knjigi pri parc. št. 151 in 149/1, obe vpisani v vl. št. 99, k.o. B., v korist zemljišč toženca parc. št. 190/2, 191/2 in 192, vse vpisane v vl. št. 256, k.o. B., in po kateri se tožencu dovoljuje, da za potrebe gospodujočih zemljišč glede voženj in hoje uporablja nepremičnine tožnic s parc. št. 149/1 in 147, in sicer pot v širini treh metrov, ki poteka od stika parc. št. 1620, k.o. B. s parc. št. 191/1, k.o. B., po parc. št. 149/1 ob njeni meji s parc. št. 191/1, preko parcelne številke 147, vse vl. št. 108 k.o. B., ob meji s parc. št. 149/1 in s parc. št. 190/1, nato pa se ponovno priključi na parc. št. 191/2. Sodišče je prav tako zavrnilo predlog v delu, v katerem se za primer kršitve izdane začasne odredbe tožencu izreka denarna kazen v višini 2.500,00 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnice po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujejo, uveljavljajo vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagajo spremembo izpodbijane odločitve tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnice očitajo sodišču, da sklep ne vsebuje kratke obrazložitve spornega predmeta in tako ni mogoče vedeti, ali je sodišče odločalo tudi o neobstoječem zahtevku, to je ustanovitvi služnosti na parc. št. 1620, ki je javna cesta, kar smiselno izhaja iz razlogov sklepa. Tega pa tožnice seveda niso zahtevale in gre sklepati, da je sodišče celo odločalo izven meja zahtevka in tudi tam iskalo razloge za zavrnitev predloga. Opozarjajo na določbe SPZ, po katerih mora biti služnost čim manj obremenjujoča, predlagana pot pa je več kot dvakrat krajša kot obstoječa služnostna pot, merjeno do javnega cestnega omrežja, smisel pa je ravno v tem, da se zagotovi najmanj obremenjujočo pot do javnega cestnega omrežja. Tožnice tudi izpostavljajo, da so že v predlogu navedle, da je vožnja s traktorjem nevarna stvar, še posebej, če gre za vožnjo preko plinovoda in tega projektanti še niso načrtovali. Z novo potjo pa bi se preprečevalo, da bi toženec prečkal predvideni tek plinovoda, kar bi sodišče glede na objavljeno Uredbo o državnem prostorskem načrtu za prenosni plinovod M2/1, na odseku med T. in V., moralo poznati kot materialno pravo. Prav tako je lahko nevarnost poškodovanega plinovoda podana z morebitno vleko dreves po obstoječi služnostni poti, uhajanje plina pa lahko privede tudi do hude eksplozije in katastrofe. Sicer pa pritožnice poudarjajo, da tako predlagana kot trenutna služnostna pot v naravi sploh ne obstajata, sodišče pa ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja o dolžini predlagane in obstoječe poti niti o dejstvu, ali pot obstaja ali ne. To bi lahko ugotovilo le z ogledom, ki pa ga ni izvedlo. Poleg tega pritožnice na večjih mestih poudarjajo, da je predlagana pot krajša, gledano do javne ceste, prav tako pa ne poteka po močvirnem terenu. Sodišče pa je napačno upoštevalo celoten potek poti vse do glavne ceste in jo neupravičeno štelo za daljšo. Prav tako ne drži razlogovanje sodišča, da zmanjšana širina služnostne poti onemogoča vožnje s kmetijskimi stroji, saj predlagana pot omogoča vožnjo z najširšim možnim vozilom, ki so dovoljena v rednem cestnem prometu.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je ocenilo, da niso podani pogoji v smislu določila 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ). Začasna odredba je oblika zavarovanja bodoče izvršbe, ki jo ZIZ nudi upniku, ki še nima izvršilnega naslova, pa verjetno izkaže, da ga bo pridobil. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da že osnovna predpostavka za izdajo začasne odredbe iz 1. odst. 272. čl. ZIZ, torej verjetnost obstoja terjatve tožnic ni izpolnjena, prav tako pa niso podane predpostavke iz 2. odst. 272. čl. ZIZ, vsaj ena izmed njih pa mora biti podana kumulativno z navedeno verjetnostjo terjatve, da je mogoče predlogu ugoditi. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilne ocene pravnega standarda verjetnosti terjatve in pritrjuje njegovim jasnim in logičnim zaključkom. Verjetnost je namreč tista stopnja materialne resnice, ko so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Ob tem gre le dodati, da so tožnice predlagale izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe, katere značilnost je vsebinsko pokrivanje s tožbenim zahtevkom (in je značilno za motenjske spore), ki ravno zaradi tega terja zelo restriktiven pristop in je opravičljiva le z namenom preprečitve nasilja ali nastanka težko nadomestljive škode. V takšnih primerih je dejansko potrebno upoštevati tudi položaj toženca kot dolžnika, saj se z ugoditvijo s tovrstnim predlogom na nek način prejudicira odločitev o zahtevku.

Pritožnice neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje, da ni navedlo kratke obrazložitve spornega predmeta, saj je le ta naveden, sodišče pa je odločalo točno v okviru postavljenega zahtevka (čl. 2 ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ). Res je, da zahtevek ne meri na ustanovitev služnosti na parc. št. 1620, k.o. B., ki predstavlja javno pot, vendar pa zgolj omemba sodišča prve stopnje o nedopustnosti ustanavljanja služnosti na javni poti v obrazložitvi izpodbijane odločitve nikakor ne pomeni, da je sodišče odločalo preko zahtevka (vsebina tega se odraža v izreku), še manj pa ta navedba onemogoča preizkus sprejete odločitve. Kot je že izpostavilo sodišče prve stopnje, pa zaenkrat tožnice niso uspele izkazati verjetnosti svoje terjatve, ki se odraža v prestavitvi ustanovljene služnosti zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, v katerih je bila ustanovljena. Potrebno je namreč zatrjevati in dokazati spremembo okoliščin glede na čas ustanovitve služnosti. Zgolj dejstvo, da so se tožnice ob koncu (in ne po koncu) pravdnega postopka, v katerem je bila s sodno odločbo služnost ustanovljena, invalidsko upokojile in sedaj živijo v strahu pred predvidenimi vožnjami traktorja, v tem trenutku res ne izkazujejo tistih objektivno spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale ugoditvi zahtevka. Poleg tega je sodišče prve stopnje v okviru ocene obstoja verjetnosti terjatev pravilno ugotovilo, da predlagana trasa nove služnostne poti sploh ne obstaja, kar celo pritožba sama izrecno priznava. Sicer gre pritrditi pritožnicam, da mora biti služnost takšna, da čim manj obremenjuje služečo stvar, vendar ima sodišče prve stopnje prav, ko meni, da sploh ni mogoče opraviti primerjave med obstoječo in predvideno potjo. Glede na neobstoj le te, tudi ogled kraja samega ne bi pripomogel k popolnejši ugotovitvi dejanskega stanja.

Tako je ocena sodišča prve stopnje, da tožnice niso izkazale verjetnosti obstoja vtoževane terjatve pravilna, v takšni situaciji pa ni več pomembno, ali je izkazana ena od predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ, saj gre za nujnost kumulativno podanih obeh vrst pogojev za izdajo začasne odredbe. Kljub temu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso izkazane niti zatrjevane predpostavke iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. Obširnim razlogom (stran 3 in 4 sklepa) se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, pregledno navedene razloge pa tudi sprejema. Zgolj ob rob pritožbenim navedbam pa le dodaja, da pritožba sploh ne negira s strani toženca zatrjevanega dejstva, da služnostnih voženj sploh še ni opravljal in je zatrjevani strah pred vožnjami s traktorjem kot nevarnim sredstvom le hipotetičen oziroma ga tožnice zgolj predvidevajo. Vse obširne navedbe okrog voženj preko predvidenega (in ne obstoječega plinovoda), pa v celoti predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Ker tožeče stranke s pritožbo niso uspele, morajo same kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP oziroma členom 15 ZIZ).