VSRS Sodba II Ips 1207/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo darilne pogodbe in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, primerne za vknjižbo tožnika kot solastnika do 1/2 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 180 k. o. ..., ter tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sodišči nista pravilno uporabili pravnega standarda velike nehvaležnosti po paragrafu 948 Občnega državljanskega zakonika – ODZ in poudarja, da je dogodek 3. 3. 2005 trajno spremenil odnos toženca do njega. Omenjeni dogodek je bil izredno hud in odmeven ter ruši osnovna človeška in moralna pravila. Toženec je namreč 3. 3. 2005 tožnika, ki je sedel v kuhinji, fizično napadel in mu povzročil telesne poškodbe, zaradi katerih si je moral poiskati zdravniško pomoč. V ravnanju toženca so bili podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja in (verjetno tudi) lahke telesne poškodbe. Tudi sodišče (druge stopnje) je dogodek ocenilo na meji tolerance. Ko tožnik zatrjuje trajno moralno sporno obnašanje toženca do njega, obširno izpodbija dokazno oceno sodišč tako, da povzema posamezne izpovedbe prič. Poudarja tudi, da je treba ravnanje toženca obravnavati strožje, ker gre za razmerje med očetom in sinom. Predmet darila je ½ stanovanjske stavbe, ki je bila edina nepremičnina tožnika, zato je upravičeno tožnikovo pričakovanje večje hvaležnosti obdarjenca. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju in nejasni. Zatrjuje tudi neskladje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Pravdni stranki sta 12. 12. 1994 sklenili darilno pogodbo, s katero je tožnik kot darovalec (oče) podaril tožencu kot obdarjencu (sinu) svoj solastniški delež 1/2 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 180 k. o. ..., na katerem si je hkrati izgovoril pravico dosmrtnega uživanja ter prepoved odtujitve in obremenitve. Tožnik v pravdi zahteva vrnitev darila zaradi velike nehvaležnosti obdarjenca, toženca.

7Revizijska trditev, da ravnanja toženca predstavljajo tudi kaznivo dejanje, je neupoštevna. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje (in druge stopnje) ni navedel trditvene podlage v smislu zatrjevanja vseh potrebnih subjektivnih in objektivnih elementov kaznivega dejanja. Z revizijskim poskusom prikazati ravnanja toženca (ki naj bi po njegovem mnenju izražala hudo nehvaležnost obdarjenca) kot kaznivo dejanje, pa tožnik ne more uspeti.

8Po paragrafu 948 ODZ (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) se za hudo nehvaležnost šteje ravnanje obdarjenca, ki je darovalcu povzročilo poškodbo na telesu, na časti, svobodi ali premoženju, zaradi katerega je mogoče sprožiti kazenski pregon. Pri tem je sodna praksa vprašanje kazenskega pregona presojala v povezavi z določbami ZD, in sicer s tistimi, ki omogočajo razdedinjenje, in s tistimi, ki opredeljujejo dedno nevrednost. Taka sodna praksa je bila kasneje uzakonjena v določbi 540. člena OZ, ki je kot veliko nehvaležnost, ki omogoča preklic darila, opredelil ravnanje obdarjenca, ki se proti darovalcu ali njegovim bližnjim obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal(1).

9Po sodni praksi je torej kot veliko nehvaležnost mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Ob presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti je treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (da je med strankama prišlo le do enkratnega prerivanja, zaradi katerega sta bili obe spoznani za odgovorni storitve prekrška ogrožanja varnosti osebe v zaprtem prostoru, da sta k dogodku kritičnega dne prispevali obe stranki, zatrjevani verbalni prepiri pa so ostali nedokazani) tudi po oceni revizijskega sodišča ni izpolnjen pravni standard velike nehvaležnosti. Tožbeni zahtevek za vrnitev darila je zato neutemeljen.

10Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Z revizijskimi navedbami tožnika (s katerimi povzema izpovedbe prič in jih med seboj primerja ter zatrjuje, da je dejanje toženca imelo vse znake kaznivega dejanja), ni mogoče utemeljiti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebinsko takšne navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene v obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje. Na podlagi takih navedb pa tožnik v postopku z revizijo ne more uspeti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11Tudi očitana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza.

12Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj tudi zadevi II Ips 22/2006 in II Ips 4/2006.