VSRS Sodba II Ips 157/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 22.591,59 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko obsodilo še na plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 2.211,13 EUR.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, saj meni, da sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Ni se opredelilo do primerljivega judikata, na katerega se je skliceval. Neupravičeno je zavrnilo tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo že 7.4.2003 in da škodno stanje še traja ter je obseg tožnikove nepremoženjske škode občutno večji, kot bi bil, če bi tožena stranka odškodnino plačala v štirinajstdnevnem roku po prejemu zahtevka.

4Tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odmero višine odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode.Meni, da je glede na sodno prakso v podobnih primerih odmerjena prenizko. Poudarja, da bi morali sodišči ustrezno vrednotiti po izvedencu ugotovljene številne neugodnosti med zdravljenjem, vključno z operativnimi posegi, in velik obseg škode iz naslova telesnih bolečin. Pri tem opozarja na dolgo obdobje bolniškega staleža od 7. 4. 2003 do 30. 6. 2006 ter obstoj blagih do srednje hudih telesnih bolečin ob hudih obremenitvah vratu, ki jih tožnik še vedno trpi in jih bo tudi v bodoče. Odškodnina, prisojena za strah, je po tožnikovem mnenju prenizka, saj sodišči nista zadosti vrednotili njegove izpovedbe in ugotovitev izvedenca. Glede na tožnikovo starost in delo, ki ga je opravljal in ga zaradi poškodbe ni več sposoben opravljati, je bistveno prenizka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti pa sta sodišči dali premajhno težo tožnikovi izpovedbi, da ga brazgotina zelo moti, še posebej zato, ker je na dobro vidnem mestu, saj ni pomembno, kako določeno spremembo zunanjosti poimenuje izvedenec. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da prisodi tožniku poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino 19.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da naloži toženi stranki v plačilo vse njegove pravdne stroške z obrestmi.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je neutemeljen. Sodišče druge stopnje se je v predzadnjem odstavku na tretji strani svoje sodbe opredelilo do navedenega judikata in do zatrjevane neskladnosti odmere odškodnine s sodno prakso. Glede neupoštevanja dejstva, da je do dogodka prišlo že leta 2003, je treba pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da je bila tožba vložena šele leta 2006 in da je neutemeljen očitek, da je obseg škode večji zaradi zamude tožene stranke. Zamuda tožene stranke je lahko podlaga za plačilo zamudnih obresti, ne pa samostojen razlog za višjo odškodnino.

8Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišči sta pravilno upoštevali obe načeli. Tožnik je utrpel poškodbo vratne hrbtenice, pri kateri je prišlo do izstopa medvretenčnega diskusa med šestim in sedmim vratnim vretencem, ki je pritiskal na živčne korenine ob izstopu iz hrbteničnega kanala v vratnem predelu, kronično okvaro leve roke kot posledico poškodbe in kronično okvaro desne roke kot posledico zapleta pri operaciji, ki je bila nujna za zdravljenje poškodb. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo okoliščine konkretnega primera (podroben obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji, četrti, peti in šesti strani prvostopenjske sodbe) in jih pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo. Drugostopenjsko sodišče je tako odločitev pravilno potrdilo. Revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zvišanje odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 28.600,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 33,1 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 358/98, II Ips 577/99, II Ips 512/2000, II Ips 178/99, II Ips 691/2003, II Ips 288/2004 in II Ips 441/2004), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odločbi, na kateri se sklicuje tožnik v reviziji, sta neprimerljivi. V obeh primerih je šlo za hujše poškodbe, revizijsko sodišče pa je odločalo o reviziji tožeče stranke in tako presojalo le, ali je odškodnina odmerjena prenizko, ne pa tudi, ali je morda odmerjena previsoko. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za znižanje prisojene odškodnine neutemeljena.

9Ker nobeden od revizijskih razlogov ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen ZPP).