VSRS Sklep II Ips 321/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,445.269,40 SIT (sedaj 6.031,00 EUR) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je presodilo, da je utemeljen toženkin ugovor zastaranja. V letu 1996 vložena tožba zastaranja ni pretrgala, ker je ob spremembi tožbe tožnica namesto prvotno uveljavljane terjatve uveljavljala drugo terjatev z drugačno trditveno podlago.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjskega sodišča, da gre za dve različni terjatvi in to potrdilo še z dodatnimi razlogi o ugotovitvah izvedenke.

3Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe „v smislu revizijskih navedb“, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Graja zaključka obeh sodišč, da je s spremenjeno tožbo terjala namesto prvotne terjatve drugo terjatev in da dvig gotovine ter nepoložitev inkasa nista bila v knjigovodskih listinah opredeljena kot dobiček in zato tudi ne zajeta v davčnih odločbah. Zatrjuje, da sta ta zaključka v direktnem nasprotju s tožbenimi navedbami, za katere razlaga, da je že takrat vsebinsko zahtevala polovico dobička skupne obratovalnice, saj je upoštevala še nevnovčene čeke, naknadna plačila in dobaviteljem vrnjeno blago. Meni, da so bile te trditve prezrte, sicer bi bili razlogi drugačni. Sklicuje se na izvedensko mnenje, da sta si stranki med letom izplačevali akontacije dobička. Zato je nekritičen zaključek, da je šlo ob modifikaciji tožbe za novo terjatev. Ker se pritožbeno sodišče sklicuje na tožbene navedbe in izvedensko mnenje, vsebina obeh teh listin pa je drugačna, gre za nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, s tem pa za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka graja tudi razloge, da dvignjena gotovina in nepoloženi inkaso nista bila zajeta v davčnih odločbah, kar da je v nasprotju z izvedenskim mnenjem in tudi sicer v praksi nemogoče. Zaradi opisanih kršitev je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Tožnica neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve. Tožbene navedbe niso listina v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da bi morebitno nepravilno povzemanje navedb pomenilo nasprotje razlogov sodbe o odločilnih dejstvih v navedbah in samimi navedbami. Tudi zatrjevanega nasprotja med dejansko in povzeto vsebino izvedenskega mnenja ni, kot zmotno trdi tožnica, gre le za vprašanje razumevanja, kaj pomenijo izvedenkine ugotovitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Pravdni stranki sta 31. 8. 1990 sklenili pogodbo o ustanovitvi skupne obratovalnice za prodajo tekstila in obutve, v kateri sta se dogovorili za delitev čistega dohodka na podlagi knjigovodskih podatkov v enakih deležih. Do večjih motenj v sodelovanju je prišlo jeseni 1993, skupna obratovalnica pa je prenehala delovati v začetku marca 1994. V prvi polovici oktobra 1993 je toženka dvignila z žiro računa skupne obratovalnice določen denarni znesek. Tudi gotovinskega inkasa v tem obdobju ni odvedla na žiro račun skupne obratovalnice. Od vsote obeh zneskov je tožnica odštela stroške skupne obratovalnice in polovico dobljene razlike ali znesek 882.806 SIT terjala od toženke z utemeljitvijo, da si je toženka to prisvojila brez vsake pravne podlage (navedbe pod V in VI tožbe). Ob inventuri konec februarja 1994 pa sta pravdni stranki ugotovili še vrednost nevnovčenih čekov, naknadnih plačil z zamudo in vrnjenega blaga dobaviteljem v skupnem znesku 681.814 SIT. Tudi polovico tega zneska oziroma 340.809 SIT je tožnica terjala od toženke z utemeljitvijo, da je bil to še preostali čisti dohodek skupne obratovalnice (navedba pod točko VII tožbe). Na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 1. 2001 je toženka ugovarjala, da tožnica ne more terjati plačila glede na stanje na dan 23. 10. 1993 in se v vlogi, ki jo je istočasno vložila, sklicevala na skupno davčno napoved obeh pravdnih strank ob prenehanju skupne obratovalnice. Tožnica je prosila za rok in nato z vlogo z 12. 2. 2001 zahtevala plačilo polovice čistega dohodka obratovalnice, ki ga je opredelila kot terjatev iz pogodbe o ustanovitvi skupne obratovalnice oziroma dogovor v njeni V. točki o delitvi čistega dohodka na podlagi knjigovodskih podatkov v enakih deležih. Podlaga za izračun v tej vlogi zahtevanega zneska 1,445.249,40 SIT sta bili odločba davčnega organa o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti za tožnico za leto 1993 in skupna prijava obeh pravdnih strank dohodka iz dejavnosti skupne obratovalnice za januar in februar 1994. Gre torej za podlagi, na katero se je vsaj v drugem delu sklicevala tudi toženka, ki pa je po prejemu navedene vloge ugovarjala zastaranje tako utemeljevanega tožbenega zahtevka.

8Ob taki dejanski podlagi terjatve iz tožbe in kasnejše vloge sta sodišči zaključili, da gre za dve različni terjatvi, ki se ne prekrivata in ki bi ju tožnica lahko uveljavljala tudi skupaj. Revizijsko sodišče se s tako presojo ne strinja. V prejšnji točki povzete navedbe iz obeh vlog izkazujejo, da je tožnica v obeh želela doseči delitev dobička (čistega dohodka) skupne obratovalnice in se sklicevala na pogodbene določbe. Ali je pojem dobička v tožbi opredelila pravilno s sklicevanjem delno na stanje med letom 1993 in delno na stanje ob zaključku delovanja skupne obratovalnice, je drugo vprašanje, ki pa na naravo te terjatve ne vpliva. Že v tožbi je od dviga gotovine z žiro računa in nepoloženega gotovinskega inkasa odštela stroške obratovalnice, kar kaže na prikazovanje čistega dohodka (navedbe pod VI), glede zneskov iz inventure konec februarja 1994 pa tudi ni bilo obrazloženo ugovarjano, da naj ne bi pomenili čistega dohodka, kot jih je tožnica izrecno opredelila v tožbi.

9Pogodba o ustanovitvi skupne obratovalnice z 31. 8. 1990 ima v svoji vsebini elemente družbene pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki z njo dogovorili za skupno vodenje poslovalnice, delitev čistega dohodka, solidarno odgovornost napram tretjim osebam itd. Obravnavati jo je treba po pravnih pravilih paragrafov 1175 do 1216 Občnega državljanskega zakonika (ODZ v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), saj te pogodbe Zakon o obligacijskih razmerjih ni urejal. Po prenehanju skupne obratovalnice je bilo med pravdnima strankama sporno, ali in koliko čistega dohodka te obratovalnice je treba razdeliti, zaradi česar je tožnica vložila tožbo. Gre za obračunsko pravdo, v kateri posamezne terjatve iz obratovanja skupne obratovalnice nimajo samostojne usode in jih tudi ni mogoče ločeno ali samostojno obravnavati. Tako znesek iz tožbe kot tisti iz vloge z 21. 2. 2001 imata isto podlago, saj gre v obeh za zahtevano delitev dobička iz obdobja v letu 1993 in prvih dveh mesecev v letu 1994. Zneska se vsaj prekrivata, zato v vlogi z 12. 2. 2001 ni prišlo do spremembe same istovetnosti zahtevka. V pretežnem delu je šlo le za dopolnitev in popravo navedb (tretji odstavek 184. člena ZPP), ki so sicer res privedle do manjšega zvišanja zahtevka (od 1,223.613 SIT na 1,445.269,40 SIT), vendar je že vložitev tožbe 27. 9. 1996 pretrgala tek zastaranja terjatve za razdelitev dobička.

10Na drugačno presojo o istovetnosti zahtevka ne morejo vplivati razlogi pritožbenega sodišča, da dvig gotovine in nepoloženi gotovinski inkaso iz oktobra 1993 v knjigovodskih listinah skupne obratovalnice nista bila opredeljena kot dobiček in zato tudi ne zajeta v davčnih odločbah, kar naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja. V delu izvedenskega mnenja, ki ga pritožbeno sodišče omenja, o davčnih odločbah ni ničesar navedenega. Res pa je izvedenka v pisni dopolnitvi mnenja navedla, da bi morala toženka zadržane gotovinske dvige vrniti poslovalnici in da naj bi šli šele v naslednji fazi za delitev dobička med ustanoviteljicama (list. št. 111 spisa), vendar je bilo to navedeno v drugačnem pomenu, kot je razumelo pritožbeno sodišče. Izvedenka je namreč še v istem stavku s to trditvijo odgovorila toženki, da ni šlo za izplačilo akontacij dobička, kot je razumela njen ugovor. Ali je morebitno toženkino nepravilno ravnanje, če dviga gotovine in zadržanega gotovinskega inkasa ni zavedla v knjigovodskih listinah, mogoče šteti njej v korist (ker naj ti zneski ne bi bili zavedeni v knjigovodskih listinah – V. člen pogodbe), pa je že stvar materialnopravne presoje samega sodišča.

11Zaradi zmotne materialnopravne presoje o zastaranju sporne terjatve v dosedanjem postopku ni bilo dovolj razjasnjeno dejansko stanje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo, sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.