VSRS Sodba X Ips 259/2007

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, U 321/2004-13 z dne 13. 12. 2006 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije z dne 9. 8. 2004 odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške upravnega spora v višini 1.668,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 8. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada Celje z dne 15. 1. 2004. Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je davčni organ zoper revidenta uvedel prisilno izterjavo davčnega dolga.

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe soglaša z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Navaja, da so dolgovi nastali v času, ko je bil revident družbenik in direktor izbrisane družbe B. d.o.o., zato ga je skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 treba šteti za aktivnega družbenika, ki odgovarja za obveznosti izbrisane družbe.

3Revident v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Določba 27. člena ZFPPod, na katero se sklicujeta sodišče in davčni organ, se ne nanaša na nekdanje družbenike, ki ob izbrisu niso bili več družbeniki in tudi ne na poslovodne osebe, ki niso (več) družbeniki.

4Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ga je uveljavljal revident, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki jo Vrhovno sodišče kot revizijsko sodišče upošteva za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, znaša 50.696.523,66 SIT oziroma 211.552,84 EUR.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi se od revidenta kot odgovornega družbenika v skladu z določbama 27. člena ZFPPod in 394. člena ZGD izterjuje davčni dolg, ki je nastal družbi A., d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v B., d.o.o. Med strankama ni sporno, da revident od 4. 8. 1999 ni bil več družbenik te družbe, saj je svoj delež prenesel na novega družbenika, ki se je kot edini družbenik tudi vpisal v sodni register.

9V prvem odstavku 27. člena ZFPPod je določeno, da z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega registra po tem zakonu gospodarska družba preneha. V četrtem odstavku 27. člena ZFPPod je določeno, da se v primeru iz prvega odstavka tega člena šteje, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena ZGD, to je, da prevzemajo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe.

10Po presoji Vrhovnega sodišča sta davčni organ in sodišče prve stopnje napačno uporabila navedene določbe ZFPPod in ZGD. Revident v času izbrisa družbe iz sodnega registra dne 22. 1. 2003 že več let ni bil več družbenik izbrisane družbe, zato ga v skladu z navedenimi določbami ni mogoče šteti za aktivnega družbenika, ne glede na to, da je bil direktor družbe in da je bil v času, ko so nastale terjatve, družbenik izbrisane družbe. Da je mogoče neko osebo obravnavati kot aktivnega družbenika v smislu določb ZFPPod in citirane odločbe Ustavnega sodišča, mora ta oseba najprej izpolnjevati kriterij, da je sploh družbenik izbrisane družbe v času izbrisa. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sklepih II Ips 359/2005 z dne 15. 6. 2006 in II Ips 640/2005 z dne 21. 9. 2006.

11Revident je ves čas postopka zatrjeval, da ne odgovarja za obveznosti izbrisane družbe, saj v času izbrisa ni bil več družbenik, vendar se je davčni organ, ki mu je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, postavil na stališče, da zadostuje, da je bil družbenik v času nastanka terjatev ter tudi po odsvojitvi deleža direktor družbe. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za napačno razlago določb ZFPPod in ZGD, ki se ju pravilno razlaga tako, da se nanašata na družbenike, ki so to bili v času izbrisa družbe iz sodnega registra.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 pri odločanju o odgovornosti revidenta za dolgove, ki se v obravnavani zadevi izterjujejo, upoštevati pravno stališče Vrhovnega sodišča, da revident ne odgovarja za te dolgove na podlagi 27. člena ZFPPod.

13Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je bilo treba glede na prvi odstavek 25. člena ZUS-1 smiselno uporabiti. Ta določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in intervenientu povrniti stroške. Revident je v obravnavani zadevi v celoti uspel s svojim zahtevkom. Stroške upravnega spora je sodišče odmerilo v skladu Odvetniško tarifo - OT, veljavno v času vložitve tožbe in revizije, 155. členom ZPP in Zakonom o sodnih taksah - ZST-1.

14Revidentovi pooblaščenki je revizijsko sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku: za sestavo revizije 3000 točk (tar. št. 30/1a v zvezi s tar. št. 18/5 OT), in 1% za pavšalne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT, kar znaša 30 točk, skupno torej 3030 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 15/1 OT) oziroma 0,459 EUR (čl. 13/1 Zakona o uvedbi eura - ZUE) predstavlja znesek 1390,77 EUR. Na ta znesek je revizijsko sodišče revidentovi pooblaščenki priznalo še 20% DDV v skupnem znesku 278,15 EUR, ni pa ji priznalo priglašenih točk sodnih taks za tožbo v znesku 63,44 EUR in sodbo v znesku 79,30 EUR, saj bodo ti zneski v skladu z drugim odstavkom 36. člena in 37. členom ZST-1 vrnjeni po uradni dolžnosti, ter za končno poročilo stranki, saj je navedena storitev že zajeta v ostalih priznanih odvetniških storitvah in ne gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT). Revidentovi skupni stroški tako znašajo 1.668,92 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od izdaje te sodbe, do tedaj brez obresti, od tedaj dalje pa z zamudnimi obrestmi vse do plačila.